Tisoče migetajočih lučk,
posejanih v pravilnih vzorcih,
kot bi jih postavil zemljemer,
je v noči oblikovalo najine sence.

Vrata so bila na stežaj odprta,
vabila so nočne ptice
v spokojen dom mrtve tišine,
ki je vela med nagrobniki.

Na poti... Prag osencene teme...
Oddaljujem se in spet približujem.
Rajski vrtovi črnih orhidej.
Oster kisel vonj.
Vanilija in cimet...
Mrtva sldkoba...mrzel pot.
Ljubim te...samo enkrat...

Odkrivam neskončna notranja obzorja
v vse večji tihoti notranjih poti,
bolj ko samota mi srce ovija
več zvem o sebi in kaj me polni.

Tišina zaveje v mojih korakih
globoko med listjem jesenskih gozdov,
le krik skrite šoje med vejevjem bogatim
in šum pod nogami drevesnih darov.

Vsa ta tihota je slikovita
nevidnih priprav na zimski čas,
pod odejo šumečo je skrito mahovje
in korenine stoletnih gozdov.

Ne zanašam se na zveneče besede
le preko izkustva resnice živim,
vse ostalo je le filozofija,
ki ne najde srž bistva,
zakaj se z življenjem človek bori.
S svojimi čuti sem v kontaktu
oni mi dajo zaznave vsega,
želja, odvratnost iz njih izvira
oni so vid vseh mojih meja.
Svet se razvija iz umskih silnic
brez dialoga uspešnosti ni,
preveč revnih med nami
ta projekt nam ustvarja,
a to kar ga živi ga briga ni.
Noče spoznati,
da je duša resnica,
ki ga rojeva in tudi uniči,
če jo v telesu um ne spozna.

Hladno je.
Smrkelj mi zmrzuje pod nosom
in me cuka za kocine.

S premraženimi prsti
prinesem cigareto do ust
in izsesam življenje iz tobaka.

Kajenje povzroča impotenco
in pljučnega raka.
Kadilci umirajo mlajši.

Kaj to ljubezen je
sprašujemo se mi,
a odgovora pravega
ne najdemo vsi.

Ljubezen- to je veselje.
Ljubezen - to je radost,
ki začutimo jo mi,
ko nekoga ki ga ljubimo,
vidimo,
o njemu mislimo
ali pa le sanjamo.

Ljubim te
ljubezen moja.
Sanjam te
saj sem menda tu'd jaz ljubezen tvoja.

Rad te imam
tamala ti
pa če tu si
al pa če te ni.

Jaz, ki  te ljubim
in ki tako lepo mi je,
ko pomislim nate
ko težko mi je,
jaz, ki te kličem
vsakič ko kaj časa imam,
rad bi te poljubil,
da tud tebi to ljubezen dam.

Kako rad bi bil svoboden
uresničen v besedi tej,
a kaj, ko svoboda drugih
krati širino mojih mej.

Povsod je borba le za njo,
a ta je iz večnosti le up,
ki z rojstvom jo obujam,
a kmalu padem v obup.

Imel sem smisel usklajevanja,
kjer sem odnose z ljudmi
ocenjeval si le po srcu,
zato me miren san zbudi.

Nisi vedel,
nisi videl,
nisi čutil,
jaz pa sem
še zdaj
nevem zakaj.

Vse je bilo,
vse je minilo,
le spomin je ostal
in eno strto srce.

Svet se mi ruši, jaz nisem ti, verjemi mi. Črne misli, narobe vse, podpri me! Hočem graditi, pa ruši se mi vse, potrebujem te, PRIJATELJ

Sprehajam se po sencah neživetih zgodb,
ne da bi si izbirala poti,
ne da bi se videl cilj, ali začetek,
ali odsev na drugi strani slike.

Zvečer, ko vse se umiri,
lovijo me mrakobne sanje,
ne spomnim se, da bi jih kdaj klicala,
da bi želela, da so tu.

Iskala bi odgovore in smisle,
pa krožim okrog praznega prostora,
kjer še vprašanja niso našla mesta,
in tako nikoli nič se ne zgodi.

Dvigujem si zavest
iz prepadov umskega nasilja,
saj ne pozna meja
v poteh krvavega ožilja.

Me hrani vest,
ki z rojstvom mi je dana,
jo čuvam za prekletstva,
katerih hlad je kot jutranja slana.

Boš ti tisti, ki bo s poljubom brisal bolečino?
Tvoj poljub bo skril željo po njegovem.
Osrečil me boš, pa čeprav le za trenutek.
Naredil me boš svobodno in hkrati ujeto.
Vodil me boš naprej v odvisnost,
ko te bom potebovala,
da boš zame srečo risal,
ker sama več ne najdem njenih barv.

Ti tamala ti,
ki tako všeč si mi,
ti ljubezen moja,
ki tako te rad imam,
ti, ki s tist'mi mi
modrimi očmi
vztopaš v vsak moj dan.

Ti, ki s tistim mi nasmehom
vedno znova dah vzameš,
ti, ki ko me objameš
in k sebi me vzameš
misli čist mi zavrtiš
in v norost me spraviš.

tamala ti
jaz pogrešam te
tako močno
da sploh ne moreš mislit si kako.

Ko te ni
življenje moje prazno je.
Ko te ni
vse ustavi se,
ker čakam te.

Veselje
ponovno občutim
ljubezen
prikrivam vse dni
lepoto
okolice čutim
spet mirno
prespim vse noči.

Rumeno sonce nad streho gozdno.
Rumeni žarki skozi gozdno nebo.
Padajo nežno na zemljo utrujeno.

Spokojna tišina boža zemljo.
Zeleni mah posluša tiho –
glas, ki prebudil bo jutro.

Včasih te trofim, ko z belo lučjo,
v noči nam svetliš dolino lepo
Z leta v leto gosteje se zdi,
vedno hitreje svetli in bledi,

življenje na starost si takt mi navil
namesto da sprostil bi in umiril
z vsakim udarcem me je manj
z vsakim udarcem ostajam bolj sam

luna na nebu pa kar še gori
pol četrt včas cela se zdi
daje mi moč in milino samo
da človk za trenutek pozabi lahko.