Brez besed mehkih ali objemov,
brez praznih obljub, laži,
pustil si me samo v temi,
pustil si da oddidem…

Tulijo ekonomske zveri in iščejo krivulje,
kjer bi se nasitile,
kjer bi prebavile moje meso, oči, usta.
Jih predelale v krvavice in jih na trgu pohlepa , sovraštva in hlinjenja
prodajale mojim najboljšim prijateljem.
Oni bi z nasmeškom kupovali, celo barantali za nižjo ceno...

Izruvam bodice,
eno po eno iz krvavečega telesa,
kot žeblji pritrjujejo nepremičnost,
zaustavljajo korak.
Preveč boli,
to nisem jaz.

Kako naj vam to čudodelje pričaram?
Da nebi lagala vam,
preskromna bila?
In glej:
Ura bo kmalu poldan odbila,
sonce mogočno na vrhu neba.

Trenutek moreč,
pritiska kot kavelj žgeč,
z njega visi brezčasna minuta,
udarja prek hrbta pekoče kot knuta.

Odlazim zauvijek u narucje pjesme
gdje su sjene sto u meni lutaju,
nekako mekse na papiru.

Kot neskončen odmev zveni v glavi
pretakajoča slika sluteče prihodnosti,
brez pričakovanja kakšnega zaključka,
ki ni bil že prej predviden in izrisan.

Sestavljenje zlomljenih reber,
neštetokrat v boju zdrobljenih
in kriki
in prošnje
in klici
nedolžnih, po krivem umorjenih.

Zavržen odlitek neuporabnih dlani,
praželja po dotikih in prepletanju
prstov z obleko, kožo in lasmi.

Iskanje umetnih materialov za krpanje
globokih razpok že davno izumrlih
teles in maziv za popolno izsušene oči.

upala si mi reči
povedati kako sladko kožo ima
in jaz sem vedela že prej

Niso krivi oblaki, da dežuje,
ni vzrok v kamenju, da se ruši zid,
ni voda kriva za ovelo cvetje
in ne mreža za goro mrtvih rib. 

Ali boš nocoj tako kot jaz,
odplul po starih najinih poteh?
Ali bodo kdaj ladje mojih sanj,
zasidrale se v tvoj pristan?
Ali boš dotaknil se strani,
tiste, kjer ležala sem s teboj?
Ali sanjal boš sanje,
da vsaj takrat boš z menoj?

Preletim gorovja razuma,
se ustalim v osrčju naključja,
uničim neobhodljive misli,
poslušam odločitve trenutka.

Prišel je on,
Temno črn.
K meni prišel.
Sedel je k srcu,
Na dušo je pil.
Pil je, o njej govoril je.
Črn on,
Govoril temne mi besede.

Šel sem v gozd,
Po solato šel.
Šel sem na vrt,
Po kostanje šel.
Šel sem v morje,
Zvezde trgat.
Šel sem v vesolje,

Smaragdna cesta mesta sanj
kliče me k tolmunu misli.
Pogled ujet v ogledalu
drsi čez prepade minljive naslade
večnosti v objem.

Ob tihih jutrih kot danes,
želim pomesti s pričakovano sivino dneva.
Sedeč na robu prazne postelje
sortiram misli prejšnjega dne,
sanjam sanje prejšnjih noči,
poslušam nemočne glasove srca.  

Pogrešam... pogrešam zraka slani vonj,
pogrešam šumenje borovih vej,
zvezd sij močan, morja topel val,
pogrešam kraj kjer si.

Kanček dobrote?
Raje malenkost več lepote?
Priporočam nebeški ta vam stas,
Po njem sladek boste imeli dah.
Ne priporočam iskrenosti,
Raje kilogram več laži,
Veste, po njih glava ne boli.