Vsa vesela na svet prileti,
Z velikim veseljem se iz riti v zid zaleti,
A za čuda še packe ne naredi.
S ponosom se pobere s tal,
Naivna v svet se zapodi.
Žalostno, da se uboga ne zaveda,
Da življenje je trpljenje.

Ko glasovi utihnejo in luči preminejo,
z nočjo,
se moje misli slišijo
in kot tihe vroče besede prelijejo v dih duše.
Zdaj ljubeče objemajo tvoj nezačrtan lik,
zdaj nežno stopicljajo okrog tvojih besed,
plešoč

Dež zapušča svoj težak oblak,
polni okradene reke in
spodbuja njihov prebujen tok.

Reka besno krade vse poti,
jemlje zase vse ovire
in naplavlja pozabljene stvari.

Uvijek mogu na dalekim putovanjima
svoj život osloniti na tebe.
Mogu se kao mjesec obući u želju
i mogu rubom plavog neba
sa mekih visina sići,
ali uvijek moram promatrati
kako radosna na postelji sjajiš.

nisem več svoja pota štel
tam kjer sem je malo,tam kjer me ni je še več
a duša slepa kot toča tolče po meni
tam črno nebo se spet dviga
in edina stvar na katero se zanesem sem sam...
ne,nič več teme okoli sebe
le rože bom delil

Zdi se,
da sem postavljena v življenje,
kot lutka brez baterij
in okoli mene se
vsak trenutek,
vsako sekundo,
prestavljajo slike.

Risal nasmeh si na moja obzorja,
preplaval prekreke mojega morja,
prišel, zasidral si v moj pristan,
občutek nepopisen in nepoznan.

Veter ti v laseh nagaja,
sonca sij, nasmeh izvabi.
Žalost vso pustiš pozabi,
naužiješ dneva se sijaja.

Odmaknjenost pogleda,
omejenost z neskončnostjo
večnega preusmerjanja uma.
Iskanje paralel lastnega videnja
sedanjosti v prihodnosti,
odrekanja preteklih vzdihljajev.

Kad se u mom pogledu nasmješi ptica,
pa s mirisom trešnje posjeti visinu jablana
i obavije letom cijeli svijet,

Če ne prej, v pomladni belini česnjevih cvetov,
občudoval bom v žar steklenega ledu odeti grad,
vijugastno obvit s potjo kočije najine drhtenja,
igri črnobelih not življenja, misli nate koprnenja.

Nitko te nije primjetio, osim mene draga,
i nitko se nije ustao, kada si prolazila pored stola.
Sad kad drijemas u mom osmjehu,
svi se cude, kako to, da te nikada prije,
nisu vidjali pod satorom mjesecine.

Romantika večera, žar noči,
Kot pšenično polje morje valovi,
Šepet valov kot šelestenje listja
v gozdu , na jasi,
kjer sliši se samo spokojni mir,
bitje srca tvojega ljubeče,
mojega drhteče,

Sej si videla, da odbiti nisem hotela,
moje stanje je bilo hipnotično
in nisem zares verjela,
da daješ mi tisto,
kar si želim,
da šteti so dnevi,
ko brez njega ležim.
Dala si mi srečo,
jaz pa še vedno trpim.

Preprosti greh!
Cvetovi lotusa v očeh
objemajo svet ideala,
še zrna peska v dlaneh,
kmalu zlata bi postala.

Nekoč prijazna nežna in nedolžna,
postala je pošast.
Želela si je srečo vseh, ljubezen,
potem jo je zanimala le še oblast.
Kaj jo je tako spremenilo,
kako je lahko iz zlatega srca prišlo ven čustvo
plesnivo in gnilo.

Kaj me je tako spremenilo?

Zdravi duh ne pozna sovraštva,
pridi dol in ozdravi me,
zbriši spomin,
poslovi se.
Še prej pa povej,
kaj misliš zdej,
ali pomenim več kakor prej?

podiraš me s keglji kakor na bowlingu
zakaj tekmuješ z mano in mojimi obrazi
upiram se vsemu tvojemu
a še vedno me mamiš

Sapucem osmjeh tvome licu
i kao crveni trag spokoja
ostavljam poljupce.