Dodajam cvetne lističe v venec želja.
Zimzeleno grmovje moje stare smeri.
Dolgčas. Zgrizem prejšnjo barvo.

Gledam si dlani,
posipane s semeni.
Že kalijo.
Čakajo na presaditev.
A nimam zemlje.
Niti lonca.
Niti vrta.

Zdravo prijatelj stari,
se spomniš ko bili smo srečni,
v mislih, da taki časi bodo večni,
ja, časi res bili so pravi.

Sem kot kamen.
Mrtvo potapljanje v globino močvirja...
Borim se z vsemi vejami,
tlačijo me, me zavezujejo...
Imeti rad temino globine?
Polna blata, zgoščenega rastlinja...
Kako naj diham?

Toliko na svetu je ljudi,
meni sreča usojena ni,
livala bo kri,
ko iz glave strelil si bom skrbi!
Prijatelji na pogreb bodo šli,
spominjali se starih dni,
mene več ni.

Zdi se mi
da sem ljubila
In še ljubim
globoko plehko
kot to zmore(j)mo otroci

Zlitje in spev.
Življenjski odmev.
Koga čemu? Zakaj je tako?
Kdo mi pove, kaj zdaj bo z njo,
kam bo odšla, kako prebolela bo to?

Zakaj beseda gre in išče usta. Ustnice namaka in oblikuje rdeče vence. In ko zaide v prsa, pripelje vse žile k pojišču.

Ura odbila je polnoč,
nad razžarjeno mesto
spustila se je noč.
Pod pregorelo lampo
nemočno dekle s prerezanimi žilami,
ležalo na črno-krvavi je cesti.

težke deževne kaplje razbijajo po razbeljenem asfaltu
drevesa ječijo v sunkih podivjanega vetra
njihove veje kot kremplji grebejo po okenskih šipah
otožno zavijanje psa, ki se ne more osvoboditi verige
premočene kokoši se stiskajo na pragu pred hišnimi durmi
grmenje v sivi odeji oblakov
trgajo jih bliski in strele kakor mrhovinarji

Rastemo iz globin
in se dvigamo.
Segmenti statistike,
del mikro nečesa,
ki je sam neznaten drek.

Vdihni vame zdaj življenje,
vnesi ljubezen v moje zdaj trpljenje,
mojega srca dotakni s toplo se dlanjo,
in odtali ledeno mi goro,
naj nevihte prenehajo divjati,
da sonce začelo bi sijati.

Ne vidim in ne slutim rešitve zastoja misli,
postajam sovražnica lastnih rok.
Kot zapornice se mi zapirajo dlani,
nepovezane s tokovi čustev,
ki podirajo zgrajene mreže čutečih navdihov.

Smrt, težka, polžasta zasledovalka,
minljivim tkalka mreže večnosti,
brez razgledov razlezena praznina,
ponosna davež,
ki poželjivo oponaša dihanje mladosti,
deviška, pojoča nabiralka sramnih dlačic,
navdahnjena kalkulantka prihodnosti,

Razstavljam mogoto besed,
prihajam v goščavost predmeta.
Je stvarnost le material,
le uničljiva in minljiva stvar?

Nemo čutim brenčajoče dotike neznanih občutij,
vrtim se po sledeh zrcalnih postav
pozabljenih podob nekje v posutih rovih zavesti.

Na obrobju požgane vasi
tli pogašen ogenj.
Trudi se vzplamteti.
Izražati sebe.
Ne da se zatreti.

Naj druga ti prinese srečo
če ti je jaz ne smem,
naj druga prežene ti nesrečo
če že hočeš me da grem.