V vseh ognjih
     gorim,
v vseh vonjih
    dehtim,
v vseh oceanih
     bučim,

Slišim migetajoče misli...
Hrepenijo po zaključku
svojega plesa,
o zaključnem plesu
razbolelih nog.

Solzna nemoč.
Gluha tihota .Proč
topoljenje macesnovih
vršičkov lebdečega semenja!

Zapihal veter je , a jadra niso se razpela,
je sonce vzšlo, a v žarkih niso zablestela
in morje, kljub valovom, mirno je ostalo
in še galebu v zraku belo krilo je zastalo.

Iščem pogled,
da bi se v njem utopila.
Duši me površje,
zlaganost kisika.
Kje je globina,
da bi se vanjo spustila?

Prilepim veke na neobriti jaz
poznan
od skritih
hrepenenj
potlačen
potopim
obraz
pod popek
sanj

Bremeni me že osamljena odsotnost žarka sonca,
čeprav sedim na njem, celo upravljam z njim.
Imam popolno jasnino v lastnih rokah,
pa ne zmorem razpršiti vseh temnih oblakov.
Moja spremljajoča sled ima avtomatičen pogon,
pa ne uspem prehoditi dveh zaporednih korakov.

Ko poletje poleti scveti, močno sonce zablešči se med nama most zgradi. Moje in tovje srce zdaj v poletju gori. Vse še je lepše kot prej, ko so na mojem vrtu sončnice ovenele, mreže pajkov spletele... Poletje, poletje, ko bi le trajalo večno in zmeraj srečno.

ko se sklonim
          in poberem/populim plevel z neba
v sijočem odmevu

jok, krivica, gorje.
          velja!
voščim ti adijo v gnevu

Nasla sva se
na velikih krilih pozelenja.
Treptala sva.
Jokala.
Na koncu spoznala,
da se ljubiva.

Stopam po pepelu drobtinic sreče,
ki v osami so zoglenele.
Preganjam brezčasnost minut,
ki so ob odhodu tvojem zledenele.

Poljub z ocesom,
kot bozanje s peresom.
Majhna cutna rana,
odpelji me, da ne bom vec sama.
Nekje na robu sveta,
stran od mracnega pekla.

Zate bom
spletla pesem
o zasanjanih očeh.
Samo zate …

Zate bom
narisala nasmeh
v žametnih nočeh.
Napolnila z nežnim ga napojem.
Samo zate …

Lebdela v narocju sonca
in plavala s tokom neverjetnega.
Kraljestvo novih idej ji je zaupalo
in mogocne stopnice dozivetij
so se ji ponujale.

Še veš, kako nežen je moje dlani dotik?
Še veš, kako moje tople ustnice drsijo po koži tvoji?
Še veš ,kako se te dotikam z blazinicami prstov?
Še veš, kako poljubljajo te moje ustnice?
Še veš, kako diši moja koža?
Še veš, kako občutiš jo pod prsti?

Še veš, kako …

Napisala ti bom sansone
ter se z njimi
sprehajala po tvojem telesu.

Jaz in ti,
z očmi v mirni gladini gorskega jezera,
temno modrega od neznanih globin,
po katerem plavajo zvezde daljnih svetov
in svetilka senc našega sveta.

Pevec zapel je soncu himno,
vstala so nebesa
in na zemlji zgradila raj.

Raztrgan dim
razvlečenega jutra
me popelje
do neskončnih
sipin večnosti.