Na vrh sem šla...

Sedet.

In s tabo v sebi
ves nebesni svod
preštet..

Zavidam morju
ki te zdaj objema
poletno vroča
tema
na obzorju

Aliteracije apoklaiptičnih akordov
Bodo budile bolečino,
Cevi cvetov celic,
Črne členke čopičev,
Dni donečih dotikov.

Zven tvojega koraka
spodbudi trepet srca.
Vsak prestop tvoj praga
žarek zame je sonca.

Oh, kako te ljubim, draga.
Oh kako te rad imam.
Nežna, krhka, tvoja duša blaga,
zanjo svojo skozi ogenj dam.

nekega dne je lupil pomaranče
asdasdasdmfs,ldfmdsf
mimesis je umrl
dsfdafsdfsdfdsfsdaf

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)z dobro jutro me pozdravljaš ...
za prijatelja naslavljaš ...
ljubezen neskončno zagotavljaš ...
za glino v roke moje se poklanjaš ...

Kot klošar za drobiž,
jaz prosim te ljubezni;
samo pogled, en sam dotik,
morda le misel name
in zraste up še zame,
da ne delaš več razlik,
saj po izbiri trezni

Na obzorju rožnatega večera se
izlivam
v ozračje ohlajenega sonca dneva
bivam
preden vsrkam nežni mrak     

Pešačim po puščavi
drhetenja moje kože,
želje po tujem glasu,
pogrešanja pojave,
motorja mojega srca.

Rezine sonce
na tvoje rame,
prebujanja rezke dišave
potu in kave
sedaš vame...

Gradim trdnjavo lastnih pozabljenih tonalitet,
da bi glas preprečil nostalgijo izgubljenih let.
Gradim obroč, ki tesno povezuje hrepenenje
v neskončen tok nebesednih misli in neživih dejanj,
krogotok, ki ga nasilno zaključi le drugo življenje.

....prstijo v toplenje
pregrad,
iščejo v želenje
imeti rad,
srkajo v drhtenje
odmevov dajanja,
....razprejo se....

Gledam prašno pot,
diham trepetajoče nebo,
potujem v vsakdan.

Glasba srca.
Midva.
Zorenje duha.
Žanjeva.
Pod svodom neba.
Ljubezen.

Z grobimi grabljami
odmetavam suho in gnilo listje
z mojega telesa.
Nočem jeseni.

Manj, ko se sprašujem,
več vem.
Manj, ko se iščem,
bolj sem.
Zavedanje
ali
zadevanje?

Soj neokrnjene svetlobe nevidne svetilke
mi splete mrežo strahu v neurejene lase.
Zasveti viseča neobstoječa ura.
In mrak zbeži mimo mene.

Vse besede sem znova spletla v zid okrog tebe. Zdi se mi, da ne znam skozenj, da me mreža metafor ujame preden bi ti lahko pogledala v obraz.
Včeraj sonce ni sijalo tako mogočno. Ni bilo cvilečega glasu, ki me prav tako kot vse ostalo, spomni nate. Naj jo...

Slačim ti nevidni temni plašč.
Plašč sešit iz sovražnih niti.
Odlagam ga na pokopališče pozabe.
Že tedne nepregibno stojiva tukaj.
Po ramenih se ti razliva mesečina.