megla, ki vzdiga se
plaho v dolini
kot lepo odzadje za zgodbo
ko zgodba,ki pod nogami se odvija mi

lahkotno nežno nezavedno,
pomnim le malo tega
kot vsak začetek na tem svetu
tud v to življenje sva tako pršla

vsak tacala po svojih sledeh
oba probala srečo ujet
ko končno mela v rokavu jo
ob meni blo je tvoje telo

megla, ki vzdiga se
plaho v dolini
kot lepo odzadje za zgodbo
ko zgodba,ki pod nogami se odvija mi

lahkotno nežno nezavedno,
pomnim le malo tega
kot vsak začetek na tem svetu
tud v to življenje sva tako pršla

vsak tacala po svojih sledeh
oba probala srečo ujet
ko končno mela v rokavu jo
ob meni blo je tvoje telo

Sedaj te ni.
Kot da se ne bi
nikoli smejal
mojim strahovom,
kot da nikoli
ne bi sušil mojih solz,
nikdar poslušal
moje bolečine.

hov, hov, hov kuža gre domov
ja, ja domov, domov
doma pa rompompom
kaj pa zdaj hov, hov, hov

veu, veu, veu laja stara biga
ja tako kot zmeri veu, veu, veu
rompompom pa rompompom
ti kar laji stara biga

hov, hov, hov kuža je doma
ja, ja doma, doma
ampak kuža spet bo šou
šou bo šou, ja, ja, ja

Danes sem oblekla rdeče perilo,
črno je ostalo v predalu,
kdaj že mi je rekla,
da je črno negativna energija
ampak meni je bolj seksi.

Dnevi rdeče energije 
se tudi končajo.
Zvečer v sobi
sem se ogledovala
v ogledalu,
saj ni tako slabo
tole rdeče perilo,
ti nisi rekel nič
pravzaprav me nisi
niti pogledal.

Umrla bi zate, 
ker rada te imam.
trpela bi zate
četudi zaman.

Le poglej me včasih,
nameni nasmeh,
ker želim si le tebe,
tvoj nežen pogled.

In ti ne razumeš
zakaj vate strmim.
Sprašuješ kaj je narobe,
a ljubi le zate živim.

Avtomobil je bil izgovor, da sem te povabila na kavo. Rekla sem, da želim si videti kako zgleda v notranjosti. Oprosti ker sem te zavajala ampak pomisli premlada sem. Preveč je razlike med nama, kaj se ti zdi? Veš da želim si, pustila bi vse le zate, ljubi zate vse. Res je, ljubim te a prestar si zame.

Ti prekleti kreten
Ali enostavno ne razumeš
da danes ne smem.
Zakaj stalno posiljuješ
in upaš da danes bo dan
ko se ti spet predam!

divja nebrzdana ognjevita
v svojem telesu ujeta
prebujeni podivjani volk
ki mu slina sili z dolgih kočnikov
med šapami se debele kepe blata zatikajo
v trd beton
okruten in žilav
ki bo toliko časa drgnil blato dokler
ne bo ostala le
gola šapa
brez ščita pred riskavo površino
in tako bo počasi začel načenjati
meso

Dva neizprosna se v meni borita,
a jaz se odločam za enega vsak čas
me samota prežema kot kamnito gorovje,
od koder prihaja svetloba in strah.

Vsako sekundo se v moji strukturi
razvnema nemirnih vibracij milijon,
me misel in srce nadvajata zase a svet, ki ga gledam, zame je polom.

Ne najdem oslona še manj oprijema,
iščoč ga kot zajet alpinist,
zato se sprašujem ob vsakem začetku,
kdo me spet vodi, srce ali blisk.

Čutim, na trenutke sem kot smet...
Veter me dviguje v višave.
Zdi se, da me ljudje opazujejo.
Molčijo, razmišljajo in se čudijo.

Je to mantra moja? Te ljubiti!
Je to usoda moja? Te ljubiti!
Je to življenje moje? Te ljubiti!
Je to veselje moje? Te ljubiti!
Je to poraz? Življenje? Te ljubiti!
Je to živeti možno? Te ljubiti?

Prišla je noč
prekrila naj bi vse težave,
zaljubljenim in ljubljenim
je to čas je za radosti.
A tistim, ki zgubljeni so,
prinese le straha in tesnobe,
brezciljno tavanje iščoč izhoda.
Izhoda revež najti,kar ne more.
Bo našel spet Ljubezen?
Jo bo?
Kaj ce ostal v labirintih ujetnik bo grenkobe?

Vzel bom sebe s seboj
in šla bova
tam preko Mure
nek topel poletni večer.
Poslušat življenje ciganov
kadar so daleč od ljudi.
Ko violine jokajo.
Dokler ne bom posrkal vsega
kar bo moja duša sprejela.
Potem bom poiskal reko
in vso noč zavit v svoje misli
gledal kako teče

Pokazale bodo one svoj prav
takrat se bo vse spremenilo,
prevzele bodo novi zagon,
odprle vrata vesolju.
Preko njih bo prišel med nas novi val,
kdor ne bo čutil in se prepoznal,
odšel bo v svoje zatone.
Vse duše vesolja želele bi raj,
doseže se to le na zemlji,
časa za nas bilo je dovolj,
za notranjo svobodno odločbo.
Za nami je vrsta dolga kot čas,
Marija je bila prva med vami.

Noč bo tista ki me bo zapisala,
in dan bo tisti, ki ga bom odpisal.
Zarja se smejala mi bo,
a jaz se mraku jokal ne bom .

Zamenjal bom tisto vse,
tako da na koncu vse isto bo.
Morda raje pustil bom na miru
da vse drugačno obstane.

Ko takrat se konča bo veselje,
ko spet začne trplenje,
morad le blesava govorjenja
ali resnična blebetanja.

Noč nam umira, dan jo zbada
ob rajstvu miru, čas se krajša.
Pesem streh in žlebov.
čeprav le ta je krasana,
pove da prihaja trenutek,
ki kralj mu je dan.
Sedaj enkrat, morda dvakrat,
vse prehitro zadnjikrat,
vdihnimo dan, da vonj sveta,
le ne bo tako zaman.
Da um imel bo kaj,
ko spet luč šla bo spat.

Morda rekel bom napak
a dekle pogled res ima sladak
nasmeh tako je ljubezniv
da kmalu ugrabitve bil bi kriv.
njen glas čuje se do tja
da vem da daleč ni do raja.
život njen je simfonija,
ki omamlja te in opija
A to dekle ni od muh
postavit se ko gre za kruh
Ve kaj hoče in kam gre,
še bolj si jo zato žele.

Nekaj preveril bi,
če prijatelstvo toliko zdrži.
Srce preveč hrepeni,
da upal povedati bi ti.

Morda bolje da ne,
a glava tega ne ve.
Vrjetno priložnost edina,
pa čeprav na konici rezila

Ali je bolje v stran stopiti,
ali na sredini ravnotežje loviti,
si iz srca dvom razbiti
ali laž v sebi nositi.