Mar me imaš,
lastiš si moje telo
le zato,ker se
ti hoče igrati?

Hodim , počasi...
oziram se naokoli,
dolga je pot...
imam časa na pretek...
mi bo uspelo?

Čutiš,kako piha z morja?
S toplo zaveso ,stkan
z rdečino obzorja.
Čutiš kako piha z morja?

Takrat smo konkretno odšli v tisto majhno sobico št. 422.

Je bil tam bog?
Le štiri stopinje in štiri stene kremaste barve,
ki so kvečjemu spominjale na žejno saharsko kamelo.

Vem.Pretiravam.
Tisočkrat.
Dvesto odstotno.
Zlagam.
Najdem. Ti.

Preludij poleta na drevo misli
se zaključi v trapastem gozdu,
kjer kosti trzajo ob vetru bolečih
krikov črnine strahu. In poči balon.
Čutiš krvavo zarezo v leseno srce.
Solza ustvari morje dežja in neviht.
Trnjava ladja doživi brodolom.

Tli v soju tvojih oči,
spi v objemu teles,
zažari,hlasta,zbira
biserno bližino.

Ovekovečim mojo izbrisano prisotnost.
Postanem zrno postelje,
ki zbada, zbada. Boli.
Hočem oditi. A ostanem tam. Nevidna.

Ne morem iskati sanj,
izgubljenih v nevihti nebes,
na smetišču zarjavelih želja.
Tam je kraj za njihovo spanje.

Lučka še sveti skoz
majhno se okno-
lučka! A to je le sen.
Letos tam lučka več nebo gorela,
to si le s težka povem.

Včeraj sem na gozdni poti,
v hladni zemeljski samoti,
srečal Gajo, ki na vozu
čez deželo je drvela,
...

Dež gre.
Mokre kaplje padajo na
mojo krvavo kožo.
Umiva me.

 
Dež gre.
Mokre kaplje padajo na
moja lica in jaz
jočem z njimi.

ceste z dežjem izprane
od sonca ožgane trave
jok otrok
smeh starcev
nekaj kar ostane

Ne znam več živeti,
življenje se spreminja
v pepel občutkov.

Ne znam več ljubiti,
ljubezen me spreminja
v nemočno marioneto.

Ne razumem sveta,
vse se tako blešči,
a ko se dotakneš
ostane pozlata na rokah.
Ljudje smo enaki.
Popolni igralci.

Popolnost tistih modrih oči
omami vsakogar,
ki se ji približa.
Ona je femme fatale.
Dobi vse kar hoče.
Moški in ljubezen.
Denar in sreča.

Nevihtne oblake zate bom zbrala,
zaprla sonce,za trenutek,ko sijalo
bo v meni,da tebi,ki odkrivaš mi
poti in me trdno oklepaš ,v temi,
z dežjem,ki lahno rosi,položila
bom cvet,ki že dolgo raste v meni.

Je tišina,ki spi,
sladkost pričakovanja.
Je bližina,ki tli
in slast dajanja.

V gluhih spevih noči,
v sprehodih spoznanj,
seštevam trudne korake,
božam okamenele poljube
zaspale nekje,sredi rek hotenja
v gladnih akordih življenja.