Kot
veza
iz
železa,
spajanje
dveh
ljudi,

Že sama misel srh vzbudi.
Mravljinci stečejo po meni.
Nesramno se dotikajo prsti -
Telesa, hrepenečega po tebi.

Ne dovoli, da te lupijo.
Ne dovoli, da odstrejo tančice.
Ne dovoli, da vrtajo vate.
Ne dovoli jim, da te najdejo.

Skozi šop ostre trave -
bel prah.

Skozi trepetajočo vročino -
neutruden škržat.

Prah neobdelanih besed
pristane na popisanem papirju.
Raztrešči se ampula skritih strahov.
Pretok halucinogene tekočine neslutečih barv
zapiše v srce nepojmljive slike.
Kje je konec, kje začetek?
Nepreglednost prelevi se v norost.

čarovnija nespečih sanj
ustvarja bolečino prebolelih ran
kriki moje duše ostajajo zaprti v skrinji
prebuja se rdečina nasmejanih ustnic
poetična glasnost dihanja samote
preglasi me v objemu tišine
čaram svoje kraljestvo

            Končni
gorah                 smisel
 na                    je
    in              v
          breznih

Pijan na koordinati horizonta
cigareti uprizarjam preteklostno
Skozi belino izgorelim listom
se ne grem več poti in človekoljubja
Namišljenostim se vselej izmikamo
kot da bi bile izmišljenostim
pridani strahovi realnosti.

Po vsem telesu gorim
z modrimi plameni

zatikam se ob kamnje moje domišljije
barve rišejo mi dom, iščejo senco
črtam nepotrebne asinhronije
iščem rob, nanj življenje bom gradila
privlačnost prepada, moja obsesija
črnina polna je vzorcev, zgodb, blodenj
ne morem biti gozd brez strahov, čaroben

Bodrila je njeno neslutečo pasliko
po tvojem utrudljivem dotiku teme.
Čutila je le preteklost dražljaja.
Pozabila prihodnost obljubljenega raja.
 

Njeno jutro se v tebi nemo prebudi,
čaka ogenj rdečih dotikov besed.
Krvoločnost nehotenih želja
burka spomin in vizijo suhih oči.

Objokane dvorane,
replavljene tisočkrat,
a le enkrat s solzami tvojimi.

Trenutek smrti.
Občutek razpadanja.
Končno življenje.

Sonce, jaz in ti.
Na cvetočem travniku.
Iščeva pomlad.

Zaprta v sobi mojega pogleda.
Čakam, da odpreš mi okno.
Nočem mrtvo sedeti in pozabiti vstati.
Hočem podreti zidove, začutiti
te najti, v tvojem pogledu leteti.

Sediva. Tvoja glava na moji rami.
Drhteča dlan te boža. Po nežnem zatilju.
Občutek enosti. Nedosegljive sreče.

Ne popraviš las,
ki mi jih veter podi na obraz,
pa vendar si se izgubil v mojih očeh.

Ljubiš moje srce,
pa si ga kdaj poslušal biti?

Mižiš in želiš, da ti pokažem sonce.

Nekega dne, stkala bom misli v belo odejo,
prekrila bom polje in mesto veselo,
tisto kjer sva midva, sedela in se lepo imela,
uživala, pozabila na njega in njo,
nič ni hudega, če se ne ve zato.