Slava soncu na neba višavah,
kjer ponosno vlada nad zemljó,
poplesuje žarko v daljavah,
v dolinah temnih sence vró;
slava soncu na neba višavah.

Rdeče,te ljubim rdeče!
Divji vonj omame,
razprtih cvetov,
utrganih v soju pričakovanja,
orošenih s roso jutra telesa,
ki se gladno v dan
strasti ,kot sad

Pridi, si rekel,
bova trgala češnje z drevesa!
Češnje večnih utvar,
saj boš tako ali tako naročil vetru,
naj me odnese v napačno stran.

notri

Pozdravljen,kako si?
Kaj misliš kako sem,
poglej okoli sebe.
Vseeno ni tako hudo.
In kaj počneš?

I just washed my face out of tears
but I keep crying in a towel,
I just whiped the smile of my face
but I put on a diffrent one for God.
I try to explain to him
as my mouth are shaking,
but he sees my dropping tears and
he knows my rotten heart.
He knows all the good deads I do
to hide the bad ones.

S solzami razbijam bolečino
na tisoče, miljone delcev...
namesto da bi prekrili to praznino
še globlje režejo kot britev.

Na svetu ni zivljenja brez trpljenja..
Borimo se za nekaj
v cemer potem uzivamo samo nekaj trenutkov.

Bojevati se splaca,
saj samo tako dobimo
kar zelimo.

Boli me.
Da gledam telefon,
a ta ne zvoni.
Da vse dneve ga čakam,
njega pa ni.
Da povsod ga iščem,
a se skriva v temi.

Vprašaš se kdo si ti
ki skozme zreš
greš po svetu
stezah in poteh?

Je vse le to da se
rimaš na nesrečo

Sanje, ki jih sanjam,
ko sonca sij obraz ti greje,
objemov polne so, poljubov.

Blokada
Ždim v praznino
Ponavljaš se

Kaj se izdajaš
duša zelena,
v sonce rumeno?...

Od kadar stojiš
za stebrovi akropol,
tvoja je roka
polna fontan,

V čolnu bosih nog sva se vozila,
Negibna laboda, vsak s svoje strani,
Vrat vsločen, tišina, jokave oči,
Ni roka se žejna vode dotaknila.

sred travnika stoji postava bela,
v roki cvet, podoba nema,
njen vrat visok, pogled ji bega,
bo v dalji sred meglic
še kdaj njegovo roko začutiti smela?

Glej, svet je prazen.
Nič ni res.
Še sonce,
le na videz večni kres.

Drsim po glagolu pijanem,
kakor med po mehki koži,
vonj cvetlic,
je ubrano perje belih golobic,
za vrati v kotu spi cel kup samic.

Še vedno si v meni,
veš za to,
jaz sem v tebi,
vem za to...

Bolečina kot poet,
zadnji bil je tvoj pogled,
srce jokalo bo, kot vedno,
oddaljena si bova spet...

Spotikam se po ulici bodic in perja.
Želje, sanje oblačijo se v razdejanje bolečin.
Iščem tvoj obraz. Kakšen je?
Ponavljam tvoje ime. Ki je?
Ne poznam te. Ne vem kdo si. Ne vem kje.