Iščem srečo, ki je globoko v srcu, res tako bolečo. Iščem srečo, ki v meni je, in to spečo. Ker ti si odšla, s sanjami in srečo. Zdaj z vami je, ljubezen, ki delim jo, s srečo.

Brez volje občudujem vse, česar ne razumem. Lepota tega neskončno sije, napaja vse čudeže skrivnostne, medtem ko moj jaz mineva navdihnjen od lepote dneva. Brez volje občudujem samega sebe v vesolju ko blodim kot v sanjah proti neznanemu planetu, kjer meglene oči vidijo le nedolžnost in osamljenost, ki sploh omembe vredna ni.

Utapljam se
v večernem soncu
polnem nevidnih senc

brez obraza
ne zaznam jih več
jih je toliko, da
počasi tonem v njihovi črnini,
ki mi leze v oči,
gleda v ušesa
zastira slepečo oranžnost.

KO SMEH SE V SOLZE SPREMENI,
KO Z NAPETOSTJO ZRETA SI V OČI,
POSTAVI RESNO SI  VEČ VPRAŠANJ
TER NAJDI ODGOVORE ZANJ.

KO TOPLINA POSTANE HLAD,
KO NE SLIŠIŠ VEČ IMAM TE RAD,
POSTOJ IN GLOBOKO ZADIHAJ,
ZBISTRI GLAVO, ROKAVE ZAVIHAJ.

ŽIVLJENJE OD NAS VELIKO PRIČAKUJE
VSAKDO SKRIVNOSTI SVOJE V ZVEZDE KUJE.
KOMAJ USPEMO SAPO ZAJETI,
ŽE MORAMO NOV DAN ZAČETI.

ČE ŽELIMO CILJE DOSEČI,
NE PUSTIMO SE OPEČI,
NAJ PRETEKLA LETA KAR GREDO,
NAJ PRED NOVIMI NASMEHNE SE OKO.

NA KUPE POGUMA JE POTREBNO ZBRATI,
VELIKO STRANI NA PAMET ZNATI.
VSE ENKRAT SE POPLAČA,
KO ŽIVLJENJE USPEHE NAM OBRAČA.

VSAKA SOLZA, KI ZDAJ POLZI
ZADNJA NAJ BO
ROBEC BRIŠE NAJ OČI,
IZGINEJO NAJ ZDAJ SKRBI.

KONEC JE ZGODBE,
ŽIVLJENJE SE NADALJUJE,
NAŠLA O TEBI SEM PRIPOMBE,
SRCE ZATO NAJ DALJE PLUJE.

VELIKO TRUDA JE BILO,
ROKA MI DRHTI,
POZABIVA ZDAJ NA TO,
POJDI IN PRI NJEJ PRESPI.

Podvajanje do onemoglosti,
podedovano spet in spet priučeno,
zatohlo do obzorja; kako zgrešeno
v gomili se nabirajo kosti.

Vse za potomca po zgledu vodomca.


Še huje objemite me, okovi,
brez sramu čvrsto držite,
v dno duše se zažrite,
da izravnajo se namišljeni dolgovi.

Nenasitno ko vodomca strmoglavita potomca.

Kako naj vam podarim modrino neba, širjavo morja,
vse tisto, kar lahko odkriješ v globini srca?
Zastonj vse bogastvo narava ti daje,
človek v svoji borni svojini le malo v zameno ji daje;
doklej, doklej, doklej?

Zato naj nihče se ne skriva za lastno ogrado,
ki zastira pogled na nekoga z dvignjenim prstom ob cesti.
Kako majhen je človek v primerjavi z dobrotljivo naravo.
Da, ta, ki ravnodušno gre mimo;
doklej, doklej, doklej?

... Ker ne najdem te v pravem svetu, iščem te na internetu.

Na papirju sva; dve premici,
različni, a vzporedni.
Brezkončni, breztežni.
Potekam ob tebi, sledim ti,
včasih te hočem tako zelo,
da se skoraj preslikam vate.
Včasih se mi že malo meša.
Potem se spomnim,
da sem samo premica,
kot megla sledim ti - bežeča,
zabita premica.

Pod kožo nosim rdeče rjuhe,
zamotane mi leže v prsnem košu,
smrdljive, nagnite, krvave.
Zanima me, v kakšnih spiš zdaj.
Verjetno dišijo čisto drugače,
po deklici, ki zraven tebe leži.
a gotovo so še vedno rdeče,
ne od ljubezni; od moje krvi,
ki jo ožemam iz najinih rjuh.
Iz njih izpiram spomine
z vonjem po potu in tekili.

Noč je ravno prav mrzla,
pustinja ravno prav tiha,
pesem zasanjana.

Zvezde dovolj ostre so,
kamele dovolj trudne,
masale zgoščene.

Plovemo prek sipin med otoki zelenja.
Vsak dan rodi nove sledi,
kar nekaj se jih v vetru zgubi.
Naključni sopotnik kaj kmalu oko zapusti.

Zlati ris v očeh ciganke
ki me zvabi k ognju klečečo
Iz njenih krvavo rdečih ustnic
z njo dihajo temačne prerokbe

Utapljam se v...
... večnost

Uide mi misel
ko mi v glavi klikne
notranja navigacija-preračunavam...

So dnevi in so noči,
ko gledam hrast, skozi okno,
ko pomislim, da je vez med nebom in zemljo,
kako visok, kako močan!

Tedne in mesece
poslušam veter,
nežno piha v obraz...
Kako je svoboden!

S prihodom jeseni, trgatve,
napišem pesem,
brez smisla, brez naslova,
le toliko, da nekaj povem.

Danes je bila ledena doba.
Knjižnica je bila zamrzovalnik.
Tvoj glas je bil anestetik.
Patetik. To sem jaz.
Boris A. Novak se mi je režal s police.
Zobje in jezik so se mi spremenili v leden biskvit.
Režalo se mi je pol pesniške golazni.

In jaz sanjarim o blesavih vzporednicah,
o Dotikanjih in o jabkah.
Sredi ledene dobe.

Razkrilo me je življenje
ves moj notranji prepih,
spoznal sem kaj je v meni,
gniloba in navdih.

Sem srečen v svoji nesreči,
ko vidim koliko veljam,
v primerjavi s svetom,
vidim, da mnogo imam.

Navdušuje me že malenkost
ki zlahka srce okrepi,
že prijazen nasmeh s pogledom,
v meni radost ugnezdi.

Zažvrgolela je ljubezen iz duše
ustvarjajoč občutek miline sveta,
obenem mi je telo obudila
zaznamovala je v meni nežnost do vsega.

Z istim namenom mi dan je pogled
naj najdem dekle enakih lastnosti,
ki začutila bo v sebi mojo skrivnost
in se prepustila le tej radosti.

Dobiva se na trgu
ker ponavadi malo zamujaš
te lahko gledam že od daleč

tvoja račja, a elegantna hoja
vzravnana se mi smejiš
ko počasi padaš proti meni

V slaščičarni se upiraš
dvema kepicama, na koncu
dobiš eno in tudi to ti je preveč
razdražena trdiš

Natrpali smo se v avte

ti jasno spredaj, da si lahko
držala mojo roko na menjalniku.
Popoldan je bil vroč, na začetku sem
zgrešil izvoz in smo morali obrnit
na Jesenicah,
šele čez nekaj ur sem se neučakan
vrgel v vodo barve zelenih
steklenic in plitvo dihal,
te opazoval, kako kadiš na
bregu. Kopat se nisi mogla,
ker si imela menstruacijo.