Mislim, ker nevem.
Vem, ker sem.
Vonjam, ker imam nos.
Večina nas, ki ne veruje ...
ljubi nič.

Zazrem se vanj,
ogledalo sanj ...
večnih dram ...
misel pesmizma v nebo odseva ...
podobo svojo – vse vem in vse znam.

Brezciljno drhtenje
v polnočni hlad ujetih porazov,
kakor lebdenje zgubljenih obrazov
v tišini meglic;
nad gozdom modrikast je mesec
objel svetlobo bleščečih kresnic.

Bolelo bo,
zelo bo bolelo.

Potem se bom pomiril
in se spomnil
vseh lepih stvari.

Znebi se občutka,
Pahni ga kot burja popke,
V pozabo.
Ne razmišljaj,
Prepusti se toku kot ribe,
Dovoli si,
Da vrana poleti,
Iz črnin tvojih sanj.

Občutek oddaljenosti.
Pritisk na ušesih.
Slišiš glasove?
Vidiš ljudi pred seboj?
Omama je govor,
poželjive so gibajoče ustnice.

Blindfold your eyes with a ribbon and
make an admission that sugar is divine
being covered with roses or money if you like
doesnt give out such feeling inside

Jedki zvok curlja skozi peresno blazino,
jok duši njegovo melodijo.
Solza za solzo polzi.
Napojene ustnice.
Nemir.
Kje si?

Trenutek pade mi na veko...
Zasolzi oko in spusti biser na konico ust.
Ki se zasmeje. In odpelje se na drugo stran.
In ustvari mavrico.
Dež in sonce.
Smeh in solze.
Sreča. Ta trenutek. Da.

Skiciraj duha.
Naslikaj golo telo.
Fotografiraj.

Bela katarza.
Črnina mojih misli.
Barve spirajo.

tik - tak tik - tak  ... tak
žvenk biča! čas pojdi stran!
ujetnik časa.

Kamenje brez sija se v sivini
kotali na moje prsi, moje dlani.
Nemočna sem kot nežna bilka,
ki polomi jo tujčev grob korak.
Paraliza čutov onemi mi gib,
skalovje ustavi mi bled utrip.

Okus v zraku po jutranji kavi,
zvok morja ki ga poje ptica,
vetra šepet v rosni travi,
svetla luna, neba cesarica.

Kako naj ti povem,
da ljubim te...
Kako ti naj priznam,
da si mi vse...
Več kot zvezde, sonce, sneg,
več kot mesec v neba dlaneh...

Prepletajo se veje olesenele,
žive veje zakrnele,
kot da namenjajo pogled soncu,
kot da zrejo k nebidnemu neba koncu.

Oblakov mrene nad goro
prenašajo si tovor vestno...
In luna vpije "O, kam zlato",
pripravljena na bitko tesno.
Nad hribom srčno bitko bije,
bolestno prisvaja si nebo,
in šarma že preveč izlije,

Bila sva si enaka, davno… in
sedaj, ko v meni je dobro, v tebi je zlo.

Glasba.
to je tisto kar potrebujemo,
rabimo.

Nikogar ni, ki bi jo nadomestil
in jo nadoknadil.