V gubah beline
se napenja struna
dokler veliki pok
ne prikliče življenja.

Rada bi tako pesem napisala,
ki bi upanje mi dala.
Upanje,
da tudi zame,
za otroka moja, 
nekje na svetu tem,
so tople roke.

Najraje ti zrem v oči,
ki se kakor dve prebujeni morski školjki
zibljeta v valovih zraka,
ko umik mojega obraza povzroči,
da me primeš in se me dotakneš,

Jaz SEM

in veja
ki
grabi
vso
širino
neba.

Aleš od svojih staršev za rojstni dan dobi hrčka. Sprva je zelo srečen, a ko se nad njegovo stolpnico prikrade noč, se čustva nenadoma spremenijo. Hrček divja celo noč in Alešu ne pusti spati. Sicer mirnemu fantu po nekaj nočeh prekipi. Hrčka ubije, se napoji z njegovo krvjo in vsem njegovim sorodnikom napove strašansko maščevanje. Vendar to ni dovolj. Hrčka Alešu podarijo še njegovi sošolci. Pod krinko veselja ga odnese domov, tam pa njegovo dušo v diaboličnih obredih z uporabo silikonskega kita podari samemu satanu in priseže da bo pobil vse hrčke.

Veliko je lepih poti
a se vec je pustih,
grobih in unicenih.

Senca. Puščava. Boben.

Senca temno sive barve,
poplesuje po puščavi.
Njene lahne stopinje
bobnijo v vetru.

Zalost ni veselje,
prej obup in kup nerazvitih obljub.

Poskusiti jo je lahko,
a upreti se ji in se ji ne predati
je tezje in skoraj nemogoce!

Ko kdaj se bova srečala, ne odvrni mi pogleda!
Naj vsaj za hip spomin se v njem ponovno najde,
morda srce odklene, ki je za teboj postalo strto
in če ne lepoti, vsaj bolečini ostane naj odprto.

Upanje, sreca, veselje;
to so viri nasih sanj
nesmisel je pokopan,
dusa si zeli pocitka in lepih sanj.

V ogledalu odsevi nevihtnih oblakov,
temne sledi izgubljenih korakov,
grozeči odmevi krikov neba,
besneči pogledi očeta Boga.

Zvezanih rok se nemočno oziram
k tebi iz ječe, v katero zapiraš
me vsakič, ko znova nadeneš oklep
in s svojimi mislimi izgineš v njem.

Naj tisti, ki je res brez greha, vrže prvi kamen,
naj tisti, ki pozna resnico, sodi vsem ostalim;
naj tisti, ki resnično ve,
kaj je po Bogu in kaj ne,
vstane izmed nas, ki smo
samo ljudje in prav zato
ne hodimo po vodi,
temveč padamo v zmoti,
izgubljamo smeri in spet
se vračamo na staro sled.
 

Zdaj je čas milosti, čas odrešenja,
čas, ko vstajajo od smrti življenja,
čas, ko vstajajo sanje iz pepela,

Purpurni prameni nokturnega sonca
brez konca pronicajo skozi razpoke,
roke omame dvigajo jantarne skale,
ki z obale pozabe drve v ocean;
alabaster odseva podobe iz sanj.

Ubij me že! Ubij me in končajva ta boj,
predolgo že traja, končajva nocoj,
vzemi mi vse, kar še nisi mi vzela,
ne pusti ničesar mi, razen pepela...

V naročju mojem si sladko zaspala,
predala si se sanjam tisti kratek čas,
ki bil odmerjen za duet je po duetu.
Čas je, v resničnost te moram priklicati
a srce boli, ne veš, kako si lepa speča.

V potočku bistrem umila svoje bom telo,
s hladno vodo umirila divjo strast,
vročim žarkom sonca dopustila ,
da posušijo zlate kapljice svetlikajoče,
kot bisere, ki nizaš jih z usti zame.