Nocoj si pravi.
Nocoj ni tu nikogar drugega.
Le ti,
V drugi polovici najine noči,
čeprav le roka v roki vroči.

Slabo mi je, ko pomislim nate.
Slabo mi je, ko zacutim bolecino,
ki se nikoli ne konca in se siri brez cilja,
samo zato, da nam prizadeva bolecine,
muke     in
      trpljenja!

Zato ustavimo jo! ter zaupajmo vase.

Zivljenje je veliko....

Zivljenje je sreca,

zalost,

trpljenje

smrt golobice
veter suši njeno moč
pesem odpeta

list v vetru
joče ko
umira sam
bleda senca
izgubljenega poletja
misel ujeta v včerajšnji dan

obrazi
spomini
bolečine
sence

Če te veter v dalj ponese,
nesi moja krila s sabo,
da se sanj noči otresem
in zaprem poti za tabo.

Komentiraj pesem na forumu.
(13 komentarjev)

Deževen dan se prevešal je v večer,
ko srečala si v mestnem parku starca.
Ob sebi, kot prijatelja, imel je psa;
pogled na njiju ti vzbujal je prezir.

Skozi oči sva si gledala v srce.
V vsakem duša, kot drobna lučka
želi se dvigniti na plan.
V strahu, da ju ne bi izgubila
s stikom ustnic nisva dovolila,
da skozi usta odtavata na dan.

Ljubili sva isto.
Njega, ki je imel to
srečo. A vendar je
bilo tako očitno,
katera je rojena
Zmagovalka. Ona s
slepečimi mislimi

črkopis nebesednih in neubesedljivih misli
kategoričnost neustaljenih in dvoumnih gibov
Sistematičnost posuvanja porušene strukture
ubesedljivost strumno lebdečih naivnih gest
avtentičnost sposojenih ukradenih strahov
razvlečenost minimaliziranih čutov in čustev

Pozdravljene moje misli;
gospodar listja pobira sadeže z dreves,
pomirimo drhteče dlani v vinogradu preteklosti.

Prastaro bistvo zgodnje žetvi;
predaleč gre človek za višje dobro;
utrip v koreninah; varuh sile življenja.

SMRT. Zivljenje se ji ne upira.
Prepusti se ji in za vedno tone v globino.

Komentiraj pesem na forumu.
(7 komentarjev)

Rada bi se dotikala tvojega oklepa
Rada bi sanjala po površini tvoje kože

Jaz nisem morje
ki si ga klical ponoči
s sunkovitimi vzdihljaji polnimi opojnosti
polnočnih zvezd velikega voza

Pesem o moji sosolki.

Suzana, ti funtana mojih idej,
tista ki nikoli bila ni pijana, vcasih zaspana,
vcasih bolana, ce nalezla se viroze,
a nikoli skakala od nervoze.

v jutru zaspanosti
razrtrganih misli z kolesi drobenja.
Zaradi njih se duma drugače rima,
zaradi njih v srcu zamolklo odzvanja zima.

Kadar izmaličen iz vsakdanjosti vstaneš, se pokrižaš, greš k maši, in posediš pod borovci na klopci,