V večeru,
pod lučmi
podoba tvoja izpod senc
vstane.
Nekdaj krepka,
vsa vesela, radoživa,
v srcu mojem neumrljiva,
razodela mi je svet.

Te dni potujem
v daljne kraje svojih sanj
z junaki vetra,z zvoki kitare,
osamljena sredi množice ljudi.

V betonskem mestu
so sanje v ujete
v mreže jeklene,
v betonskem mestu
so želje,ujete v
zidne pregrade.
In mestu so ljudje.

Kot črv se vame je zagrizel dvom,
da tvoje se srce mi oddaljuje.
Zato zlovešč imam občutek, da te izgubil bom,
ker v borbi tej nek´drugi zdaj zmaguje.

Neusmiljeno valovanje morja v meni,
krušenje in rušenje najtrših skal...
Črn in uničujoč nebogljen vihar.
Burkanje žalostnih valov ob moje
nestoječe stene preparele in posute
strukture moje neudobne duše...

Želela sem pisati pesmi:
po izložbah, po vodnjakih.
Po nagrobnikih in
zidu. A pred menoj
 - papir -
kako naj tu dobim navdih?

Trga se moje srce,
v tišini grenko ihtim,
strupeno se več ne jezim,
nadme se zgrinja gorje

Borba z usmrajenim prahom zelenice moje glave.
Boj med plodno trto in cvetlico mojih las.
Vojna pozabljene črno-bele in izzvane barvne note.
Trk med mano in med tistim, kar je moje (bilo).

Ja, ja, ja... Ti kar pridi.
Samo mene ne bo. Ne čakaj me.
Že dolgo me ni, saj veš. Ne boš me videl.

Gledam skozi prozorno, veliko okno življenja,
tam je grad... Poln majhnih ljudi.
Gledajo me. Pa ne vedo, da me vidijo.

Se spomniš včeraj,
kaj ti reklo je
srce
ko je pamet zatajila?

Se spomniš včeraj,
ko bila je
koža
kakor svila?

Ljubka v vetru ziblje se rožc'a,
iz bližine poudarjena je njena lepota,
krhka zibajoča, omami lepotc'a.

Kadar padaš, nauči se leteti,
nazaj, na vrh gore se povzpeti.

Kadar letiš, nauči se pristanka,
da ne bo grenila bolečine te uganka.

Na pot iz oblakov sva stopila,
z roko v roki po mavrici hodila,
le kje se najina pravljica je izgubila?
Nekje v križišču pot sva zgrešila,
takrat tema na zemljo se je zgrnila,

ljubezni svetloba za večno ugasnila......

Duša mi je okamenela,
izgubil se je srčnosti utrip,
tvoja podoba čisto je zbledela.

Želela bi jadrati in živeti,
Pa ni vetra,
zato ne morem nikamor odpluti,
brez sapice vetra je morje nemočno,
zakaj pa življenje stoji, nič se ne zgodi…
Mogoče bi bilo potrebno,le droben piš,
da te premakne, da spet zaživiš,

Potrta sem,
v sebi strta.
Sto koščkov
razletenih
in jaz vmes,
na razbeljenih
kolenih.

Sonce lije
svojo ljubezen
preko samotne ulice.

Gledam prve spomladanske cvetove.
Občudujem njih, ki dajejo navdih.
Plezam na vrhove,
vrhove tistih gora, ki so že davno
postale oceani. A strela ni edina,
ki jih povsod doseže. Je tudi moja
misel. Želim si jih.

Glue of the world combine my heart.
As serious as your life so has mine relived it`s sacrefise.
Spirited away on a summer breeze full of lies.
Unspoken to the birds flying south.
Then a slow jam of my morning voice denied,
so called love,it`s life.