Uprla oči sem  vate,
prebrala  obraz.
Mirno telo,
tihi tvoj glas,
pogled zre v tla.
Priznal si poraz.  

Sestank.
As že naredu?
Nism.

Smeh slišim.
Smeh v daljavi.
Histeričen smeh.
To ni vesel smeh.
Ta smeh je obupan.
Ni brez duše.
Prihaja iz nje.
Tako hladen je, leden.
Ta smeh.

Ognjeni zublji počasi požirajo leseno kočo.
Komaj se dobro vname, že je prekrita s plameni.
Žalostna usoda hiše na eni strani,
Na drugi strani lepota ognja,
Ki zakrije usodo.

Predirljiv krik zdrami moje speče oči,
Nekaj je v meni, kar na ves glas kriči.
A ne vem, da je v meni, gledam okrog sebe,
Zbegano gledam in se zagledam v tebe.

Objokane oči so včasih tako zelo lepe,
V njih se iskri nekaj, česar tam drugače ni,
Lahko povedo več, kot katerakoli beseda,
Lahko pokažejo, da ni vse tako, kot se zdi.

Zadnje čase pogosto srečujem sama sebe.
Pogledam okrog sebe in se vidim.
Z nekom se pogovarjam,
Zdi se mi kot bi govorila jaz.
Nekdo mi pripoveduje svojo zgodbo,
Zdi se, kot bi jo pisala sama,
Kot bi on pisal, kaj se je zgodilo meni.

Zrak je natlačen z gnusobo plesnivega zidu
in s smradom že davno umrlega okostja.
v zraku je vonj po porazu pred bolečino
in po krvavem dežju, ki umaže mesto pokola,
da iz zemlje potegne še zadnje kaplje znoja.

Potrta sem,
v sebi strta.
Sto koščkov
razletenih
in jaz vmes,
na razbeljenih
kolenih.

Izzvati afekt emotivnega z določeno gesto, podobo ali besedami ni premikanje gora.
Obdržati, kaj šele stopnjevati le tega pa je v tem primeru sizifovo delo.
Zaradi močnih mističnih kontrastov postajam vse bolj in bolj odsoten, kar se opazi tudi na moji zunanjosi.Namesto veselja in energije, kažem žalost in depresijo.
Postajam vse bolj in bolj zbegan, vse bolj in bolj padam v obup.
Ne vem kaj naj si mislim, vsekakor pa vem kaj čutim.

Komentiraj pesem na forumu.
(9 komentarjev)

Ti pišem pesem, a prazen list ostaja.
Ti pojem pesem, a v grlu glas zastaja.
Igram ti pesem, a zvoka struna ne oddaja.

Svojo dušo dal sem tebi,
da bi sŕčno me ljubíla,
da nikoli v življenju
ne bi name pozabíla.

Rada bi svobodo,
da bi moje noge mirno tekle in
prodirale skozi visoko zeleno travo,
ne da bi kdo hodil za mano in
ugotavljal mojo smer ali velikost noge!

Tvoj omamni nasmeh,
tvoj očarljivi pogled,
želim.

Vrtenje metafor v različne smeri
Mečem besede na kupe in želim ustvarit goro
Neprehodno

Morda jutri,
ko zopet slišim tvoj glas,
bo drugače.
Mogoče jutri,
ko zopet bom žejna besed,
bo lažje.

Dan kot vsak drug
Sonce na nebu,
Svetleče,
Bleščeče.
Vetrc nežno boža obraz.
Oči uprte v daljno obzorje
V mojem srcu pa le mraz.

Moje srce se vede kot tkanina,
ki jo parajo posiljevalčeve roke.
Peče me in
imam občutek kot da se gnoji.
Ne vidim mazila,
ne zdravila in
sanjam,
kar sanja vsaka žrtev.