V bel cvet odde se letos spet pomlad
in barva je drugačna širnih trat
in jaz spet bosa tekala bom za metulji,
da radost shranim njihovo v šatulji.

V sanjah sem te že od nekdaj začutila,
in mehko pojstlo sem za te postlala,
v svojem srcu drobno sem tančico razgrnila,
saj že takrat čutila sem, da se ti bom predala.

Dekle še,
petnajst let staro
v soncu blešči njen se las,
dviga v nebo se do ptice,
ki poje kot zmore ji glas.

Mami...
Tale pesem, tale je zate.
Zate, eno in edino.

Ne vem kje naj začnem.
Gledala sem albume...
Vse te slike.

You have hands filled with fire,
just a simple touch
and I shiver with desire.
When I cry you whipe my tears,
with carring hug
you scare away my fears.

Me imaš resnično rad,
al me samo zavajaš?
Se bil bi zame ti pripravljen žrtvovat,
al pa se že ohlajaš?

Brnenje. Bučanje. Žrvokanje. Brbranje.
Bezljanje mojih misli. Hočem mir!
    ... Kaj? Kako? Naj? Spomnim se smeha...
    Poslušaj... Kdaj? Solze, trpljenje...
    Ljubim te... Kako? Spomnim se... Hočem!
Kako naj utišam misli, ki mi preglašajo življenje?

Kar je očem prikrito,
kar v duši je globoko skrito,
se v troje zdaj prepleta
in z dneva v dan vse bolj zapleta.

Tista noč je bila čarobna,
pa vendar mi daješ občutek,
da si nje čar pozabil.
Zame večnost,
v katero si me spretno zvabil,
a zate le trenutek,
da si mojim željam past nastavil.

Zapeljiva lunca se mi smeje.
Tudi sonce me drugače greje.
Vse je kakor v pravljici,
skoraj kakor zlitje barv v mavrici.
Znova začutila svoje sem telo,
še srce bi rado v hitrem ritmu mi bilo.

Ni razloga za ponovni potop v krog sanj,
če nenadni udar svetlobe packa lise pred očmi,
dokler se svet budi v soncem jutru,
bodo prijali telesu topli, žametni dotiki.

Krvava reka solze lila,
iz solz vino naredila,
vino,
da opoji krivca bolečine,
krivca,
ki iz spominov ji ne izgine.

Dišalo je po poletju,
a telesi je spreletaval srh.
Z drevesa je padalo listje in
voda je dehtela pod umikajočim se soncem.

Noč se utaplja v začinjeni vodi,
slani, preslani, skeleči.
Moja popkovina ne najde poti domov.
Prerežem jo. In grem. Svobodno.

Telo
kot po rosi,
prijetno za oko,
ko se ljubezen trosi.

Prišel si kakor tih vetrc,
ki me nežno je pobožal po licu,
nasmejal si vsakemu se mojemu vicu,
se odzval vsakemu mojemu klicu,
prijazno se nasmehnil meni dekliču.

Ko niti niča več ni,
ko ugasnejo luči,
ko se še iskrica izgubi...

Kako se srečno življenje živi?
Kako se srečno življenje naredi?
Ga pozante vi?

Medicinska sestra:
"Čas za modro tableto,
analgetik."
Živčevje ohromi,
otopiš,
ne čutiš bolečine.