Pepel v vetru se vrtinči!
Pepel,
ki ostal je od sanj.
V vetru se iskrica upanja izgublja!

Najlepša je misel, ki te ogreje,
takrat ne rabiš odeje,
je dotik in poljub
in oba sta brez obljub.

Nekega dne bom skočil vate!
Božal te bom, grebel po tebi,
s prsti, z nosom, s celim telesom,
zakopal se bom v tvoje bistvo.

Najlepša je misel, ki te ogreje,
takrat ne rabiš odeje,
je dotik in poljub
in oba sta brez obljub.

Zapuščam svoj stol. Zapiram vrata.
Veter me odpihne na oblak.
Ni kisika. Nebo duši. Dno polno blata.

Hrup.
Drvenje črede bizonov.
Skozi moje misli.
Nemir.
Teptanje.
Umor.
Iskanje izhoda.

Bledoličnost mojih senc in črnina mojih misli.
Vidim pot človeka, ki brezupno poganja kri.
Nočem, da bi krvavel. Le premoga nimam več.
Strese me dotik. Požiga mi čutila. Bremeni.

O, kakšno veselje.
O, kakšna sreča.
O, kakšni lepi občutki.

Bili smo ...
prav takšni kot danes
in jutri ne bomo
vzcveteli ...

Bilí smo ...
boj za obstanek
in v očeh nosili
pohlep ...

Nežno me božajo dihljaji dreves
in ptice nad krošnjami
kot sonce nad oblaki
name prežijo.
In pesmi,
ki jih pojejo oživljajo živo,
da ples za plesom negibno maje.
 

Čemu bolečina v tebi se budi,
kot da skelela bi te kri.
Čemu spanec krajšajo ti skrbi,
katerih smela imeti nebi ti.

Poiskala sva v noči
skrite poti,polne dehtenja,
omame...
Spletla sva trdne,globoke vezi,
ki nama celijo rane.

Je pot navzgor lahko navzdol?
Je nekaj kar je nizko pravzaprav visoko?
Biti ponižen, ljubezen imeti res globoko,
skromno prenašati hudobnost bol...

je to zgoraj ali spodaj?

Beseda res ni konj,
če ne dotakne ti se duše.
Je skoraj kakor pozabljeni vonj,
ki se po lanskem snegu dvignil je iz ruše.

Belina. Vse naokrog belina.
Beli hribi, bele ceste,
ki peljejo v bele kraje.
Vsepovsod belina,
v mojem srcu pa praznina,
ki zapolni jo edino tvoja bližina.

Spomnim se Cubisma,
ki smo ga rolal tisti dan.
Spomnim se špagetov
z orehi in olivnim oljem.

Globoko v globini se skriva tema,
skrita pred očmi, da nihče je ne vidi,
a vendar prisotna v vsej veličini,
čeprav je le pika v neskončni praznini.

Splet usod osamljenih src
in divje bitje dveh trpečih duš,
smisel nesmiselnega bivanja trpljenja
in usodno obstajanje dvojnega življenja.

Padla je cifra, misel odločilna,
Ozrem se - mostovi vrnitve ne stojijo več!
Romantika nežna, ne, strast nasilna,
Hočem... Tudi brez svetlobe črnih sveč!