Pobarvaj mi veke, zavihaj trepalnice, pozlati oči,
da gledala bom svet, kot ga gledaš ti.
Nasmehni mi usta z rdečim pigmentom,
da bom kot živa, ko bom bledo jokala z vetrom.
Potrosi mi mavričnega prahu na lica,
da videti ne bo mojega neslišnega klica,
klica življenja, klica nesreče, klica trpljenja.

Kot smog se zdel ji je njegov dah.
Škodljiv, dušljiv, omotičen, slab...
Ni hotela več govoriti z njim.
Besede njegove so smrdele.

Nočem več trpet,
v bolečini je težko žvet,
šla bom na drugi svet,
tam ljubezni je za cel planet.

Razočaranje je blagoslov.
In blagoslov je razočaranje.
Je res tako?
Včasih je tako težko,
sprejeti tak blagoslov.

Spet na razpotju sem.
Toliko je poti!
Ene ravne ceste so,
druge strme steze.
ena vodi navzdol,
v črno črno temo,
se izgublja v globini...

Iz očesa svetlo teče
solza sreče biserna,
blagoslova je glasnica,
ker prihaja z dna srca.

V vsakem dihu,
pišu vetra,
kapljici vode,
letu ptice,
koščku sanj,
trenutku lepote,
solzi žalosti,

Ti in jaz
sredi noči prebivava,
vsak zase sam
s pomladjo,
v srcu združena..

Kot kaplja ob kaplji v reki življenja,
se vijejo duše v morju trpljenja.
Se kaplja ustavi, navzgor se zazre,
lepoto zagleda, razume je ne.

Vsega je enkrat konec!

Še ptice umirajo pojoč,
veter upeha prek planjav,
in tebi zagotovo nekoč,
korak potihem bo zastal.

Vsega je enkrat konec!

Vem nehala boš ljubiti,
ko ves zguban in star,
pred tabo se želel skriti,
položen na žrtveni oltar.

Vsega je enkrat konec!

Odhajam preden sonce izgine,
škrlatni mrak prelije spomine,
naj še zadnja kapljica krvi,
v najlepši cvet se spremeni.

Vsega je enkrat konec!

In tako znova čas zavrti,
Kar lepote ujamejo oči,
Vrti in vse spet obrača,
A srca nikdar ne vrača!

Vsega je enkrat konec!

A bi biu moj angel,
d bi mi peu pesmce,
d bi me objeu,
d bi pr tem lohk zrdeu.

Prebudi se, odpri oči.
Poglej okrog, nasmehni se.
Vse je lepo kakor ti.

Sprehodi po poti se,
pogled oblakom nameni,
jih v sonce spremeni.

Strah me je
besed, solza.
Strah me je
obljub, gorja,
strah
neizrečenega,
strah

Čakam dan,
ko bom lahko občutila tvoj dotik.
Čakam dan,
ko bom lahko uzrla tvoj obris
in čakam dan,
ko bo tvoj sladki vonj napolnil moja pljuča,
tvoj nežni glas posrkal kri iz žil,

Tisti zadnji dih...

Ali se zavedaš?
Ali čutiš življenje, ki odhaja?
Ali čutiš?
Ljubezen?
Jo čutiš?

Je lepo biti angel?

Ko iz ostre beline
sonce prikliče življenje
in vsaka bilka vztrepeta
v stvarnikovo slavo?

Kdaj napisal mi boš pesem?
Ko zrelo klasje upognilo se bo v vetru,
ko drevje se šibilo bo pod težo sočnih hrušk,
ko narava barve živopisne nanesla bo na liste,
ko gozdna bitja bodo se odpravila k zimskemu počitku?
Morda takrat?

Kot zelena kača se mi vije okrog posušenih nog.
Z jezikom svojim sika. Razdvaja dušo. Nosi strup.
Nežno vtira vame gnusen sluz. Me podkupuje.
Boža me. Me pljuva. V celoti hoče vame. Biti jaz.

Veš, Tanja,
sonček sije,
in popki na vrbah so se odprli,
in ptički pojejo,
in vedno bolj toplo je.