Moja boš
ko te prebodem s šilom časa
moja boš
ko se kazalec zarine v dišeče meso
moja boš

Ni dolgo kar je umrla

še seva telesa lahen opoj
Ko jo gledaš golo pred sabo
komaj zadržuješ smeh.

Golo telo v jutranjem mraku,
boki vneto se bleščijo,
listi šelestijo kakor rjuhe,
ustnice sesajo sladko medečino.

Beseda ni dejanje,
a vsaka svojo setev žanje.
Ko enkrat je izrečena,
dobro ali slabo je storjeno.

Tudi srce lahko spremeni se v kamen,
tudi v njem lahko ugasne plamen,
ko ljubezen cela že zgori,
pogorišče le ostane mi.

Srce moje polno je.
Skozi njega pretaka rdeča se kri.
Vroče, žareče, utripa, razbija,
ko v njem vrelcu brsti energija.

Hvala,
da otroka najinega si povila,
da skupaj sva ga pestovala,
da ime sva mu izbrala.

Jutra ukradenih šepetanj,
ko so hijene odšle spat.
Nemogoče je vera v dobro iz krvi,
izpita, počasi z užitkom.
Navidezna tihota,
nežno prosojnega klanja,
ko je vse halucinacija.  

Ne zasajaj vame,
kar iztrgati ne znam.
Ne sveti v votline mojih tem,
ne oživljaj in ne spreminjaj,
kar že sem. 
Ne bodi tu, ko bom sam,
ko bo pognalo do neba. 

Ne išči se v sebi.
Išči se v drugih,
ki bodo našli se v tebi.
Ti si del nečesa, ki ne vemo mu imena,
Ljubezen, Življenje, Vesolje,
vse kar zdi se večje kot si ti.
Večje ni. Večje si.

Modrina, voda in sol,
v očeh odrasle v temi.
Notranjost penečih valov,
je vse, je več kot se zdi.

Smrt njim, ki ponosni stojijo na gomilah trupel naših sanj.
Smrt njim, katerih pogledi počivajo na mestu v dolini;
upirajo svoje oči v stvari, ki se jih ne tičejo.
V vsako ulico.
V vsak drevored,
kjer se med divjimi kostanji vrtinči vonj izpraznjenih življenj.

Mrak na obali, z vseh strani legajo sence.
Sonce potonilo že v morje, zdaj nočni je čas.

Nikjer ni življenja, tu na obali.
A le na videz, tako se le zdi.

Moje srce sta dve polovici razklani,
sta dve gmoti okrvavljeni in razbrzdani,
saj pustil si me samo v tej črni sobani,
pustil me samo v praznini prostrani.

Lubi, pomisliš kdaj na to,
ko se življenje končalo bo?
Ko boš odšel nekam stran,
odšel kot veter prek poljan?
Odšel in za sabo pustil vse
in vedel, da se življenje izplačalo je?

Midva ob potoku, ki zliva se v reko,
jaz na tej strani, ti pa tam čez,
teče, drvi in šumi ta tok,
ponujaš mi svojo roko,
želela bi zgraditi jez
in ustaviti ta pretok.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)Do tod prehodila
starša skupaj sta pot,
na vaju naslanja
se že drugi rod.
So le ta se obrnila
bogvedi kako,
a ljubezen ohranila
vso svežo sta zelo..

Sploh veš, kakšen je občutek,
ko v trepetajoči sopari sestradan
čepiš v ožgani travi?
Kako zbran je pogled,
ko najdeš najmanjšo gazelo,
katere nežno meso še ni hitro?
Sploh veš, kako mogočen je trenutek,
ko skočiš in se kakih dvesto
ali tristo gazel divje razprši
v en sam kaos rešitve?

Budim mesečino
Nevihta trese prezeble ostanke sanj na verandi
Polnoč še ni pognala listov
da bi se skrila v zelenkasto zavetje