Naročila me je v ponedeljek
prišel sem nekoliko prepozno, na kar me je opozorila;
nato me je povabila v ordinacijo

preverila mi je dioptrijo in
prvič odkrila astigmatizem na levem očesu

to je tako, kot jajce, ki je
na enem koncu plosko,
na drugem pa bolj izbočeno
mi je razlagala in mi
neprstano strmela v oči, zaradi
česar sem kmalu zardel.

Lahko ga imaš rad,
več ali manj,
moraš ga živeti!

Dokler ti bije srce
in te noge drže,
živi čim lepše,
boljše in hitreje.
Dosegel boš pot sonca!

Preganja me še ena mračna slika:
kot trup ležim sred mengeške poljane
zadet v srce, iz še kadeče rane
po kapljah kri mi vre in v prst ponika,

krog mene mlaka je krvi velika,
večer je že, za skalne velikane,
s krvavo-rdečim sijem obsijane,
zaklano sonce naglo se umika,

a jaz že spim, zaspal sem za vse čase
in v snu uzrem kako v domačem kraju
ta čas dekleta me blate ob čaju;

Lahko ti govorim o življenju ptic,
o jeziku delfinov,
o vojnah brez smisla,
o vseh mojih prejšnjih življenjih...

Ljubezen...
o njej ti ne morem govoriti,
je nisem poznal,
morda je bila nakazana, nekoč...

Odplesala je
preko gnilih desk
izrabljenega odra,
k vabeči ulični svetilki,
na koncu ulice.

Zakaj povzdigujem v svojih mislih
globoko spoštljivost do vseh časov?
Vsako stoletje je razodetje,
spreminja mišljenja različnih rodov.

Spoznavam se  v novi vlogi
novih svojstev in resnih želja,
me vera na poti rahlo zavaja,
naj ljubim le njo in njenega boga.

Prišel sem na zemljo sejati življenja
in obenem spoznati svoj lasten ustroj,
ki v meni je isti kot recimo v roži,
zahteva da ves sem, v celoti s seboj.

Režem čebulo.
Pa vendar sem vsa v solzah -
zaradi tebe.

Bodi ob meni.
Zakaj si tako daleč,
čeprav si tukaj...

Danes dežuje,
jaz pa sem kakor sonce
Sijem za tebe.

Zopet sem zašla,
blodnjaki moje duše
so polni teme.

Danes me je strah
praznine, ki prihaja.
Jutri je blizu.

Spet trpim, potopim se v sanje in ponorim, spet spomini na prelepe dni, a ti izginejo, ko odprem oči!

Tako enostavno je napolniti zrak z dimom in melodijo,
prestreči note, še predno zapustijo sobo.
Ugriz. Udarec. In krik.
Pogrešam. Da, pogrešam.
Besede. Strast. Poljube.
In porcelanast ponos.
Ogenj prekrivam s peskom,
tam, kjer peče,
tam, kjer umira.
V morju iščem plasti soli,
plasti, pod katerimi lahko zaspim.
Porcelanast ponos.
S skrajnostjo glasu razbit,
zdrobljen pod jezo.
Še je v meni morje,
ki prelivam ga v praznino,
med tisto, kar ostalo je od noči.
Še plavam v reki…

Sklenila lisica zvito,
uboga, suhljata zdi se ji kokoš,
če bo šlo tako naprej,
morda bo šla pod nož,
je potrebna zvitorepkina pomoč.

Odprla kokošnjak ji,
naj kura pase se po travi,
dobrot veliko je v naravi,
uboga, suha, perje povsod frči,
lisica z njo masti se že gosti.

A ko zadnjo gost obira,
premišljuje, okoli se ozira,
le kje zdaj jajca bo iskala,
ko pes čuvaj prišel, se boj je vnel,
dušo zvitorepke s seboj je vzel.

Poklical bom, imam telefon,
pomagal, evro dal jim bom,
pomoč bo skromna, mala,
iz src otroških tesnobo bo pregnala.

Saj nisem sam, še več jih bo,
ki čutijo, razmišljajo, napravijo tako,
življenje kruto posamezniki nam krojijo,
žal usoda naša, pomanjkanja se ne bojijo.

A bogatešem telefon je le orodje ,
kako iskati, nagrabiti še kje denar,
za drugo jim prav malo mar,
saj je le ta sveta vladar.

Včasih če pride torek
te vedno čakam.
Skupaj pijeva kavo
dokler ne prideš.
Potem se nasmehneva.

Sam sebi sem zlahka zabloda
čim v drugem iščem svoj greh,
zato mi je dalo vesolje
širok spekter ženskih nebes.

Med njimi sem isti kot one
mislim, da izbor vodim jaz,
a one so druga resnica,
ki izberejo sadež iz nas.

Kot glasba se širi želenje
v njej se svetlika odsev,
v te izvore me nosi ljubezen,
jih spoznavam kot srečo in strah.

Morda je nekje daleč kraj,
kjer so ljudje človek človeku človek
namesto čemernih obrazov,
te pričakajo z nasmehom,
ponudijo toplo dlan,
sprejemajo s prijazno besedo.

Toda zakaj tam daleč ?
Pa saj jim sveti isto sonce,
tudi tam potujejo temni oblaki,
veje hladen veter, imajo zime,
pomladi, poletja, jeseni,
poznajo bolečine, solze.,

Spet sem s pogledom božal,
občudoval ob žetvi pšenična polja,
prisluhnil čarobnem šepetu Mure,
poletnem vetru, nežni pesmi topolov.

V sebi sem občutil utrip zemlje,
čutno ob bukovniškem jezeru,
srečal prijatelje, znance,
ljudi, ki jih ne pozabljam.

Toliko te poznam
in vem,
da sedaj kot jaz
sediš ob oknu
in zreš v dež.

In obema pada isti,
z enakim ritmom,
kateri je bolj žalosten?

Toliko te poznam,
da vem kam bežiš,
ko pade noč,
iz prepolnih predalov
pa pada preteklost.