V krasne cunje se oblačiš,
svežega želiš perila,
da bi plamen moje biti
s praznim kičem zaslepila.

Zanimiv je najin svet,
ki med nama je spleten,
ustvarjen je samo za naju,
sva kot kiparja roke oblikovala ga
v celoto nedeljivo.
Z novim jutrom se prebuja ,
v dnevu diha z nama,
zvečer pričara sanje.

Draga svetla luna,
odnesi moje čute daleč tja
in napolni moje prazno srce,
napolni ga s svojo čudovito milino.

Sedim v sobi
nekaj sveč
plameni v toploti plapolajo
rišejo sence na zid in obraz
nekje v daljavi zvončki cingljajo
naslonjač, ovita v mehko odejo

Ali vidiš žalost v očeh?
Žalost v očeh, žalost v grlu,
žalost v srcu, v duši tišči.
Žalost še v palcu na nogi.
Vse od žalosti ihti.

Daj, objemi me okrog pasu
in me stisni k sebi, saj veš,
moje srce pripada le tebi.

Daj, da se skupaj zbudiva,
tako kot že neštetokrat prej,
(samo vsaj zase), učke odpriva.

Ko bi me ti videl,
kako premišljijem in gledam v strop,
ko bi videl, kako mi oči vleče skup,
pa ne morem zaspat,
ko bi me pogledal v oči,
bi prebral v njih obup,
le takrat bi vedel,
da besede tvoje zame so strup.

V daljavi odmeva zvonov slovo,
veličasten zvok vzpenja se v nebo,
zemlja položila svojo nežno roko,
na življenja je utrujeno telo.

Kam gre človek, kam gre svet?
Glas resnice je preklet!
Le potrošništvo dobiva
vsak dan vedno več goriva.

Tih samoten je večer
okrog vršacov piha sapa
v dolini blažen mir
v gozdu sova brani svoj revir.

Padam, padam, padam v črno temo.
Belina svetlobe se blešči mi v očeh.
Samo ležim. Rekonstrukcija življenja.
Otepam se beline. Zapiram oči. Mižim.

Osamljen oblak drsi čez rumenkasto nebo,
ustavi se tik nad obzorjem in se mi smehlja,
z zanimanjem bere misli tujca v ogledalu,
pomladanski veter boža modrikaste travnike.

Popij tvoj sok mi iz oči.
Ti plodove si nabiral,
ti jih lupil, ti razrezal.
Iztiskal sok si. Ti solil.
Sedaj ga pij. Preveč skeli.

Vse belo je nad mano. Božajo me nečutni dotiki sanj.
So. Čutim jih. Čeprav jih ni. Nežno se utopijo mi v lica.
S črtalom potegnejo konice ust v nasmeh. Skica sreče.
Kot čudežen brizg atomov veselja. Prijateljica misel.

V nebo vpijoč
nasmeh sivega vsakdana,
brezsledje praznih besed,
ko se v hladu mesta znajdem.

VSE JE NIČ,
NIČNO ZGUBLJENO,
V NIČ SE PODALAO,
KER SE JE BALO
TISTEGA OKROGLO
OGLATEGA NIČA,

Kaj je nama kri v venah,
luknje v mesečevih menah;
srce, ki poganja sanje
skozi mrak v novi dan;
tebi je vseeno zanje.

Oblak, razpoči se nad mano.
Namoči me s kislino in razjej me,
da izginem izpred strupenih vrat.

Popki se razpirajo pod pridihom tople rumenine pridiha.
Barve, kot bile bi nenaravne, iščejo življenjsko vso pozornost.
Čez noč, kot bi meril kdo jim čas, pokažejo svoj prah.
Čudežna aroma, kolapsiranje razuma. Zaživite! Srkajte!