Kaj naj pišem na ta beli papir,
kaj, da potlačim v duši ves ta nemir?
Ne vem je odgovor, ki ga slišati ne želim,
ne vem, kii vse preveč se ga bojim.

Zakaj imamo ta bedna obdobja, ko v duši naš tišči,
obdobja, ko duša vse preveč boli,

Krila sanj spet poletite!
Korak v tiho solzo sreče,
z oblaki dežnega prahu
se skupaj s toplo reko zlijte.

Košček modrine,
ki ga z neba polagam
v vrt življenja.
Začinim z zvrhano žlico
sladkega hrepenenja,
dodam kapljico slučaja
in dehtečo svežino,

Lahen piš,
ki krošnje dreves krtači.
Spreminja smer in moč
vrtinči,
se kopiči.

Les.Oreh.
Vonj po sivki v zraku.
Postelja. Sveža.
Na njej rjuhe iz lana.
Prhutanje ptic preko
oken zastrtih.

če ženska
svoja čustva razgali,
potem pa pride moški,
ki se rad skriva
in se s tem hvali.

Nikoli vrat za sabo ne zapreš,
ko v noč,praznino niča
odhajaš s krili mojih sanj
in zabodeš globoko v me.

Moč silna ne pojenja
ko hladna senca lega name,
mi kljuva v kri,s spomini prepojeno
in sika vame,da vse izgubljeno.

Tisoč napak na tebi sem našla,
skritih v žepu gorečega plašča.
Tisoč razlogov,da to je uteha,
s katero sem branim sivine vsakdana.

tako lep deževen dan,
da se bi v tebe skrila.
Danes se tako razumem sama s sabo,
tako zadovoljno zadovoljena,
da mi dež mamljivi zaliva krila,
da poletim na tisoč načinov
po poteh ljubezni in slastnih spominov.

Ženska bom do groba
in čez,ponosna na svoj dih ,toplino.
Ponosna na svojo žensko telo,
ki z vetrom se milim zaziba.
Ponosna na svoje brsteče poti,
ki s smelim korakom jih hodim.

Kdo je na zemljo
vrgel trpljenje,
kdo je na zemljo
prinesel gorje,
kdo je zasadil
zrno razdora,
kdo ranjuje moje srce?

Upam,
Čakam,
da prideš,
me poljubiš,
v življenje zbudiš,
mi roko podaš,
da vstanem,
shodim.

Je dotik in dozorelo hrepenenje,
Skrivnostno ime, nežno dehtenje,
Je igrica, ki jo oba rada igrava,
Čarobni svet, ki ga ne poznava.

Človeštvo zgubljeno v pogubo hití,
se vsak dan bolj jebe in se duší;
če kje je božansko veselje brez mej,
to je, ko truplo visi moje z vej.

Za kaj se živi?
Za to, da se crkne
in vmes še malo telovadi,
da bitje prepusti se v greh navadi,
potem pa kot utrinka več ga ni?

Bi res lahko zaživela najlepšo pravljico?
Bi nama uspelo združit nebeški duši?

Bi se ljubila do zadnjega diha,
si izmenjavala sokove in izžarevala srečo,
okužila svet z vonjem čarovnije,
širila virus veselja,

… bova zgradila most do najbolj osladnih sanj,
… se bo zgodila (z)medena čarovnija,
… bo prišel trenutek doživetja pravljične dežele fizikalnih dimenzij?

Kolažiram se. Iz koščkov delam kolaž.
Ne najdem več celote. Pobiram.
Malo tu, malo tam. Nekaj ukradem.
Spominom. Biti fotografija. Dokument.
Nespremenjen. Jaz pa delam kolaž.
Delam celoto iz koškov. Spomina.
Ko bi le bila večna fotografija.