Razteščena na tleh v svojih črepinjah ležim.
Kot rezila se črepinje zažirajo vame.
V mlaki krvi ležim in poslednjič krvavim.

Razbit nasmeh, razparana koža,
kri ki srce ti boža,
bolečina ki žalost umiri,
ko vsak čut zaspi,
sladka bolečina zareze,
ko izginejo vse pretveze.

Vse besede, pogledi,
vsi pisani metulji,
vse kitice ljubezni,
vsak stih te bolezni,
vsaka solza ki skeli,
vsaka rana ki boli...

Stene, hiše, mesta,
po sredini prašna cesta,
prehojena, dobro znana,
vedno znova ubrana.

Zakaj, zakaj, zakaj,
sonce oblaka ne prekrije,
zemlja okoli lune ne vrti se,
roža tudi pozimi ne diši še?

Telo nas obdaja,
ves svet le zavaja,
če v njem je praznina,
če je le prazna lupina,
potem vrednosti nima.

Zbala sva se tišine
in jo začela mašiti z nesmisli
Največja napaka človeštva
je dohitela še naju
ko je bil odsev sonca na obrazu lep
samo če si ga opisal z besedami

Umito moje je nebo,
jasni se jutro horizonta..
Svežina ledenih kristalčkov
zapoje svoj prvi spev
v soju svetlobe..
V pozdrav ljubezni svetu
sonce vstaja z zaspanimi očmi

Črni vran, črni vran,
bela ptica - golobica,
črni vran, črni vran.

Kot neskončen dež, čutim padati njegove prste.
Razprem telo, razparam kožo, da bi kaplje mi
vse dele prebudile. Da bi pognojile zemljo,
za rast novih vseh lepot. Vseh čutil. Čustev mojih.

Iz naborka na krilu
ne znam povzeti bistva.
V broški izgubljam
njegov odsev
in se utapljam v dimu
zaokroženih misli.

Očitno sem danes brez glamurnega ošilka.

Ko poskušam previti nazaj trenutke emocij
in dihanja skozi papir,
markiram lasten portret
v zrcalu kozarca
in nanašam brušene užitke
na ogrlico plevela.

V senci ličila
in predrznih čipk,
se skriva notranja estetska rima,
ki je ne izražam.

Odmevi korakov po mokrem asfaltu,
mrači se,le kam zdaj hiti?
Zavit v dolg plašč, sključen – nesrečen?
Ali samo razmišlja o lepih trenutkih in je srečen?
Kdo ve, kaj se v njegovi glavi godi ?
Misli bežijo se mu odvijajo lepi trenutki?
Se mu dogaja to, kar si želi?

Vidim te. Oči pridobijo na domišljiji. Zopet.
Misli ne pustijo zajezitve. Derejo. Kradejo.
Tečejo. Se razdvajajo. Izlivajo. Osvobajajo.
Oživljajo mrtve rokave. Iščejo morje.

Porcelanasta punčka na klavirju leži,
v njo duh ženske se naseli.
Roke trde so in zakrnele,
a življenje ovije njene členke bele.
Težke veke dvigne in se zazre,
svoj pogled skozi okno upre.

Ko po kapljicah ti kri odteka,
počasi vse grdo se neha,
in ko odteče ti vsa kri,
je bolečina brez moči.

Čuden občutek. Bežati,  teči in hkrati ostati. Na mestu. Ravno tam.
Mokrota mojih las se v vetru ne suši. Ker ga ni. Saj se skrivam.
Stojim. Čutim pa, da bežim. Hitrostni tek. Rekord. Vseh časov.
Pa sem še vedno tu. Ravno tam, kjer sem začela teči. Absurd.

Tvoja pika na obrazu je ravno takšna
kot moja pika na trebuhu.
Tvoja je manjša, drugačne oblike, temnejša.
In vendar je ista kot moja.