Sanjala sem te, pa še poznam te ne.
Še videla te nisem. Sploh vem ne, če si.
In vendar hrepenim. Si vlažim ustnice.
Da ugriznil bi vanje. Da bi te čutila.

Ne znam opisati barve, ki vabljivo žari pred menoj.
Sedim tam na sredini zelenice. Novorojene zelene barve.
V objemu rumenih cvetov. To je sončevo polje.  Gotovo.
Sezujem si grde in prestare čevlje. In svoj prehojeni pečat.

Sloniš na zidu.
Neviden.
Obrnem se.
In žvečim češnjo.
Tvojo. Ki si mi jo dal.

Z vsako uro in z vsakim dnem, 
si hitim  nasproti, z več izkušenj
in z bolečino, ki se z bolečino hrani. 

Kar prej nisem vedel, danes vem,
koliko je še stvari, ki bi jih rad,
pa mi jih izkušnja brani. 

Samevam. Le tebi, Sonce, še zaupam.
Ko zlato svetiš in me greješ v dušo zaledenelo.
Morda preprečiš mi, da ne obupam -
ljubiti nisem zmožna več, ker je nekoč bolelo.

Stopa po tlakovanem pločniku
in ustnice ji dišijo po marcipanu.

Nasmehne se nazaj neznancu
in zamiži,
ko jo zaslepi rumena fasada
bližne kavarne.

Z balkona je opazovala mimoidoče,
si poskušala zapomniti obraze
in si izmišljala imena.

Chantal.
Marcel.
Emma.
Adele.

Moji prijatelji so mi sovražniki,
ljudje, ki jih ne maram, me obožujejo...
V meni gori, v meni padajo bombe,
notranje gorenje podžigajo njihovi jederski poskusi.

Izmišljamo si zgodbe...za zlato in slavo,
kopljemo jarke za zadnji spopad,
iščemo nafto, izgubljamo prihodnost,
hlastamo po ostankih naših sovražnikov...in tako postajamo oni sami!

Jaz sem tvoja misel,
ti si moj glas!
Primiva se za roke,
naj sliši se pesem prek gore!

Naj pesem odmeva,
naj slišijo vsi,
da veselje in radost se z nama deli!

Nočem več.

Sanj
in kratkih dotikov.

Puhlih spominov
in čakanja pod oknom.

V vrtincu hrepenenja
z vesli življenja
odeta v svežino
tihega žuborenja
strasti,
Te v svoje mreže lovim.

Ko iz morskih pen
se dvigne val
tvojega hrepenenja in
moč,da odpneš se spon sivine,
vedi,tam na obali čakam nate…
vroče…..,kot spoznanje,

Jaz sem tvoja misel,
ti si moj glas!
Primiva se za roke,
naj sliši se pesem prek gore!

Naj pesem odmeva,
naj slišijo vsi,
da veselje in radost se z nama deli!

Moje dlani so ostale samo senca
tvojega nenadnega dotika
Skrivava se pred soncem
v luskah bolečih savan

V ljubezni stihu
sem pustil vse.
V ljubezni stihu
o, moje srce.

Bel zajček je mirno, negibno,
z izrazito žalostnim obrazom
obarvanim z osamljenostjo,
ležal tam potleh z obrazom
pritrjenim na blatno podlago.
Sam je bil, brez živih udov,
ki bi ga dvignile iz te agonije.

In smejal se je na ves glas!
In kar na enkrat utihnil...
In spet je bruhnil v smeh!
In se na vse pretege smejal!
In spet, kar naenkrat - konec.
Resnost je trajala nekaj minut...
In spet neskončno smejanje!

Realnost mojega življenja.
Veselost mojega veselja.
Žalost moje žalosti.
Smejanje mojega nasmeha.
Solzenje mojih solza.
Je življenje del realnosti?
Je realnost del življneja?