Z velikimi pincami za človeška trupla
jih polagajo v peči za ljudi.
Dim iz dimnikov megli svetovne oči.

Razumeti svet.
Razumeti ljudi.
Sem človek.
Del sveta.
Zakaj ne razumem?

Je res smisel življenja trpeti?
Ne, ni!
Smisel življenja je:
ŽIVETI!

Dobro z dobrim,
slabo s slabim.
Življenje je pravičen plačnik,
pravičen sodnik.
Ne potrebuje podnapisov.
Enostavno ve.

vsako kapljo, ki krvi mi srčne žile,
slast želja po tvoji sreči,
ki pretaka skozi moje žile vročo kri,
in da je vesolje krivo za te zvezde,
ki odhajajo v polnočni žejni mrak,
žejen lepote in živali v tebi,

mladi mož je zgodaj vstal,
da bi življenju smisel dal,
kar je dolgo že hotel,
si je kar sam vzel,
čeprav je volja močna, trdna,
brez poguma se v zapira v sanje,
morda ob ribniku, morda na cesti,

mlado kot biser lesketi se,
odbija vonj in barvo svoje volje,
čar se v senci sam nariše,
nizkorasli grm visoko gleda,
saj malo srce še bolj bije,
nasmeh na tvojih ustih moj zasije,
kako že spet vse je skrito,

sekta, ki prihaja iz nove vere,
ko prižge se sveča lastne sfere,
in v duši tisočerih vernikov zavito,
nadobudno čustvo samo v sebi skrito,
ti zavida tvoj pogled prešerni,
le zakaj so ti ljudje sploh verni?

se ti kdaj zazdi modro nebo
morda vse preveč svetlo in jasno,
angel oblakov ves nasmejan pozdravlja
razigrane duše in pesem ptic ponavlja,
april razliva se pomladni maj,
glasno se sveti ta izmišljen raj,
dolgo se skriva v smehu rahel jok.

če kdaj pomisliš, da zvezde svetijo le zate,
in vsako drevo sleherno pomlad ozeleni,
ko roža cvet za cvetom v sončno jutro vstane,
z neba svetleče sonce pticam glas povrne,
da veselo brezno sanj na dan zapojejo,
ta idila brez primere večne nosi ključ,

NIČ LEPŠE JUTRA NE ZBUDI,
KO NASMEH IZ NJENIH UST ŽARI,
Z MEGLO IN ROSO ŠE SONCE VZDRAMI,
POGLED GLOBOKO SVETI SE V TEMI,
V TEH OČEH SE VSO ZLATO STOPI,
ANGELSKE OČI VZAMEJO ŠE ZADNJI GLAS,

le dvoje svetlost žarku podari,
ki na dveh potokih slave zvira,
tu pač vdano sebi pot odpira,
da na listju naše lice zažari,
lepota strastna že od vekomaj bogata,
in v globini je ta druga, ki premaga,
in iskri se kot nedolžna rosa naga,

Slišimo, poslušamo,
si zapomnimo ali ne!
Hočemo videti,preizkusiti,
ne velja to, kar nam drugi pove!
Lastna izkušnja, ta nam velja,
tvoja je zate – zame ne velja!

Cvet. Na njem čebela.
Pogača. Na njej sinica.
Gnezdo. V njem življenje.
Sončni žarki sijejo na
svetoče drevo, ki brenči.
Nudi hrano. Rodi plodove.

Mraz v meni. Hlad.
Nekoč toliko smeha.
Pritoževala sem se nad njim,
ker mi je delal gubice ob ustih.
Tisto črto, ki še sedaj jo gledam.
Relikt mojih veselih dni. Za vedno.

Koliko nas je? Nekaj milijard kajne?
Visoko število, ki sestavljeno je iz številk.
To ve vsak. Začne se z ena. Gre naprej.
Vsak dan se spreminja. Vsaj vsebinsko.

Najin dialog spremenil se je v
dvojni monolog, ki ostaja v tišini.
Nesposobna izraziti besede,
kot bi uživala v medsebojnem klanju.

Leti, leti, leti... Daleč stran. Za vedno.
Odpihnil je veter najino pesem,
ki tako dolgo sva jo pisala.
Ne bo je več nazaj, to je jasno.
Le po spominu jo bova še brala.
Pa izgledalo je, da bo večna mojstrovina!

Tako zelo ljubila sem tvoje lase,
nežne kodre, polne topline,
veter v njih ovijajoče igral se je,
v njih je bil vonj tvoje bližine...