Povej mi, mali moj,
a kdaj misliš na to, kako bo potem?
Pol ko nas bo polovica nekje "tam gor",
kakšno bo najino življenje?

S plašniki ob začudenih očesih.
Spremenijo te v lastno senco,
ki hodi za teboj,
te prehiteva,
hodi poleg, kot zaveznik.
Ne vidiš je.
S plašniki ob očeh.

Vedno bolj goste oči,
bleščeč pogled,
meglen vid.
Ne zdržim.

Praznina. Vprašanje. Dolgo znan odgovor.
Strah. Nostalgija. Osamljenost.
Praznina. Solza. Zavest. Zavedanje.
Laganje. Sebi. Nepriznanje. Boj.

Tik pred tem sem,
da zabijem si žebelj v glavo,
dovolj močno,
da zdržal bo moj težak portret,
ki z lastno materijo tako
dolgo sem ga ustvarjala.
Po moji nekoč lastni podobi.

Kava.
Kruh.
Ne ustavljajo se.
Avto.
Plin.
V službo, vrtec, šolo.
Oče.
Sin.
Nenadoma zaviranje.
Pok in
jok.

Starka, bivša lepotica,
zre v zrcalo in preklinja.
Kolne čas, starost in gube:
svet prehitro ji izginja.

Zre v zrcalo in preklinja:
to življenje je trpjenje!
Svet prehitro ji izginja.
Zunaj vre, kipi zelenje.

To življenje je trpljenje!
toži sivolasa žena.
Zunaj vre, kipi zelenje,
ona sama, neželena.

Toži sivolasa žena:
zunaj glasba, ples, veselje,
ona sama, neželena
mučno svoje misli melje.

Zunaj glasba, ples, veselje,
praznik sonca in mladine.
Mučno svoje misli melje,
duša polna je praznine.

Praznik sonca in mladine -
misli ji zavist razjeda.
Duša polna je praznine:
prazno misli, v prazno gleda.

Misli ji zavist razjeda,
duša polna bolečine
prazno misli, v prazno gleda
in duši, duši spomine.

Duša polna bolečine:
kolne čas, starost in gube
in duši, duši spomine
starka, bivša lepotica.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)Ni med nami ga človeka vrste,
ki božje-sveti sta mu roki dani,
če glih duša se boga ne brani,
za telo meseno so nebesa krste.

Angel teme na polju bi pristal. Temna krila
bi razpel, po ljubkosti enaka krilom kerubina
in podaril zemlji ne-roden, hladen bi poljub;
začetnik in pol jubilant, delil bi poljem strup.
Je s polj uboren rod prihajal, bila jesen ni mila.

Poljuba se ustne zdaj bi napile,
poljuba omamnega kot čaša je vina,
poljube poljubov bi zdaj zaužile,
poljubi so zanje zrak in so voda,
prepojene s poljubi bi se v sanje zavile....

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)Zapisal naju je
od vekomaj
v svoj spomin,
še preden nama
misel je utvaril,

Kdo si ti,
ki mi stojiš v senci obraza
in mi izbiraš glas?

Fasciniraš drevored
in vanj smešno vlkjučiš še star fotelj...
Vse,
samo da bi našla inspiracijo v dejanjih.

Blišč teme v kateri živim.
Me teži.
In krik tišine,
ki odmeva v moji polni glavi.
Polni teme.
Polni tišine.

V osamljeni tišini 
bom zrla za sledjo tvojih stopal.

Grenko, kakor pravkar stisnjen sok, 
čutim dotik tvojih besed v globini svojega srca.

Sama v sanjah se sprehajam,
lasje v vetru se igrajo,
listi tiho šepetajo...
Še vedno slepo se pretvarjam,
da tu z mano si...
kje si moj mali ti?

Siva megla leži na tleh,
dežne kaplje leno škrebljajo,
od nekje se sliši otroški smeh,
ali je vse to le igrano?

Sivo okno, čas nad mano ždi.
Tiha solza za prejšnjo spolzi.
V mojem srcu pa je hlad,
kje je kdo, ki me imel bo rad?

Da le bil bi potok bistri,
ki rodi ga gora.
Sijajnost neba,
nebesni opoj,
spokoj a vedrina.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)V nemoč si zavil krila

in jih oblekel v žamet noči,

govoril o moči moči si mi..

O moči,

ki moč je zaradi moči

in kako jo

nemočno to naredi..