kaj men v tem zivljenju dogaja
postajam sita tega kraja
use mi ze preseda
beseda usaka mi najeda

Se spuščam z vetrom,
ki ga daljna moč v
naročje mi prinaša,
po poti s kamenjem posuti.
Lahkotnost bivanja in sonce,
ki ga od nekdaj nosim v sebi.

Tako pokončno in ponosno je tam stala,
sedaj pod nebom vase se vsa seseda.
Nekoč v njej bìlo je življenje,
danes živa je na njej le stara trta,
ki rodi tako grenak in trpek sad.

Ljubiti... Pomeni umirati?

Zakaj nam je živim stvarem bitje ime?
Morda zato, ker nam bije srce?
Ali zato, ker bijemo večni življenja boj
in je Biti pogoj za naš obstoj? 

Čez kamne ostre in gladke,
teče, včasih dere, reka.
Iz ust, iz oči,
iz jam, ki so najglobje,
prek prstov slapov,
reka besed se zlije v morje.

Spet sem bolečino,
žalost,
tega večera v pesmi pretopila,
izlila,
vsaj za trenutek lažje mi je.

Ranjeno srce,
krvave roke moje,
ki srce polno bolečine drže.
Polna bolečine,
duša moja.

En tak večer,
ko jutra ni na obzorju.
Ko ni upanja,
da kdaj sonce vzide.

Nocoj,
spet žalostno je moje srce.
Nocoj,
po licih solze polzijo.

Vzdihljaj.
Top.
Negotov.
Votel.
Plitek.
Poln vprašajev.
Trpljenja.

Veter, tako nežen in božajoč,
se prelevi v burjo, naglo in sunkovito,
ki prevrača pred seboj vse kar pride ji naproti.
In končno, naseli se v mojo glavo. Burja.

Sediš nekje in čakaš.
Čakaš uro.
Gledaš okrog.
Polno je polnosti,
toliko praznosti.
Toliko vsega.
In vendar ničesar.

Vrabček na polici,
nasmeh na ustih.
Tako malo za veselje.
Tako malo za nesrečo.
Zapri oči.
Poglej svet.

V črno temo zavita,
nemih krikov razvpita,
se zvija v samote bolečini,
v krču iztegnjenih rok,
hlasta po izgubljajoči se barvini.....

Zazrem se v daljavo,prepustim se občutkom
in glej,moje misli mi same zbeže,
gredo v preteklost,zavrtijo mi film,
pritegne me, pa saj glavni igralec sem jaz
in ti in ti in ti…

Glej,
si rečem,
ta trenutek
in že z mislijo premine.
Za hip,
ne izgine,
ostaja.

Neke noči se bo na Zemljo usulo perje.
Belo nežno tiho perje.
Padalo bo celo noč,
cel dan in še eno noč.
Padalo bo
in na Zemlji bo nastala tišina.
Dolga bela tišina.