Stojim pred teboj
kot pred nebeškim križem,
in se dotikam tvojih nog,
za vsa obžalovanja.

Prinašam ti žrtev,
vznemirjenega telesa
in vonja razkuštranih las.

In te poljubljam,
kot bolnik, ki poljublja svit,
kot svit, ki poljublja jutro,
kot studenec, ki ljubi globino!

Duša je polna,
ko zrem v noč,
topla in mehka,
napaja jo tisoč misli,
mesečeva srebrnina,
radost.

Je moj duh,
majhen, željan dojeti vse
kar me obdaja,
je moja kri,
so misli, razmišljanja.

Ni prazna...

duša, polna stekla
na postelji pelina
briše svoje sledi

porezana in omadeževana
odhaja in se sramuje tega
kar je napravila iz sebe

zmečkano senco

Ko misliš, da letiš,
in, ko se ti zdi,
da se še zvezde priklanjajo
tvoji veličini,
vedi, to so samo sanje
na srebrni mesečini!

pot po kateri hodim je moja
srce, ki ga nosim, je tudi moje
moje napake so samo moje
rad jih delam, le tako se počutim živega

moja ljubezen je samo moja
in hrabrost večja od moči
a sem vseeno preplašen
ker bo bog moj edini sodnik

v tihi nedotaknjeni noči
po zvezdnem nebu hodi
korak lahek in mehak
kot srebrnega meseca trak

v tihi nedotaknjeni noči
srce se moje krči
stiska ga strah
in ga lomi v pepel in prah

v tihi nedotaknjeni noči
ugasnejo oči najdražje
in korak lahek in mehak
odnese srebrn mesečev trak

Sedim in pišem,
besede prihajajo,
kdo bi vedel od kod,
pod prste, na tipkovnico.

In zemlja se vrti,
voda izmenjuje stanje,
ljudje ravno tako.

Obstaja nekaj,
nekje,
za nekoga,
kar je izven mojega dosega.

   Vstavite kovanec
je s svetlečimi črkami pisalo na zaslonu.
Prsti so segli po kovinski disk in ga
nežno porinili v zevajočo odprtino.
   Vstavite kovanec
Dvojnik prvega, le da je bil izdan
tri leta kasneje,
je sledil v temačno globel.
   Vstavite kovanec

Lačen sem hrane, da preživim
iz njene sestave se spoznavam učim,
ona preganja lenost iz me,
uči me, da iščem, kako priti do nje.

Dnevi so stanja, da se poučim
prihod raznih  čustev s tem poživim,
a zagon se začel je tistega dne,
ko prišel med vas sem dragi ljudje.

Z mojo rastjo se mi čas množi
hodim in blodim, nikjer konca ni,
življenje me tepe, če v lenosti spim,
rajši razmišljam, tako se krepim.

Rada bi vzela besede nazaj,
prek noči,
ko pesniki obmolknejo.
Rada bi jih poslala stran,
prek sončnih zahodov.
Pozabila bom.
Vonj.
In kako srce utripa pod prsti.
Pospravila bom posteljo
in zaspala na terminalu.

Težki, kovinski vonj.
In pridih usodnosti.
Tako bi lahko opisala trenutek,
ko sva ležali v travi,
brez dotika, brez pogleda.
Ne smeš, vem.
In jaz se poskušam spremeniti.
Veva, kaj narediti. Ne veva, kako.
Morda te bom vedno ljubila.
Na tisti način.
Tudi pod lučmi tujih ulic,

Gledal njene sem obline
skrit pred svetom in očmi,
njenih vek, ki so mižale,
mislil sem, zdaj sanja, spi.

Ko bi moje kdaj sanjala
moje želje v javi,
ko bi njo prešel občutek,
tisti moj nevsakdanji.

Niti  ve niti bo znala
kako močno nekdo trpi,
me nikdar ne bo spoznala,
za njo neviden sem kot ti.

Brez besed je takšna
oguljena fraza
ki se je ne grem več,
pa vendar me prisiliš,
da mi kar naprej roji po glavi.

Brez besed
sem srkala vase tvojo
zanimivo neurejenost,
tako drugačno in nepričakovano,
brez besed si se smehljal
mojemu neprikritemu občudovanju,
brez besed
odideš iz mojega življenja
in brez besed se vanj
vrneš vedno znova in naprej
se greva igro »brez besed«.

Čudež se zgodi, če človek kaj čudežnega dobi. Celotno življenje s čudeži živimo poleti,spomladi,jeseni in celo zimo. Čudež se je že vsakemu zgodil, recimo, da je nepričakovan denar dobil. Čudež je tudi, v našem telesu kot listje na drevesu. Da se čudež zgodi, lahko dolgo traja, recimo Januarja izgine, pojavi se pa Maja. Vendar,ko je potrebno,je čudež med nami vedno.

dinamično upiranje najinih teles
upiranje proti razhodu
prepiri iz tlečega trenja
užitki v podiranju tabujev
nežnost razvija brisanje slabosti

to je dom najine usode
končno zavidljiv

tipaš sunek največje resnice?
tipaš telepatsko vihravost dveh src
ki se spajata v eno?

Na tem svetu sem čisto sama.
Sama v svoji koži,
Sama v svojih mislih,
Sama.
Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo sem sama.
Zvečer, ko potonem v sanje sem sama.
Podnevi sledim svojim ciljem, sama.
In tako moje želje, moji načrti, moje sanje,
Odražajo mene samo.
Na tem svetu sem čisto sama,
Sama v družbi nešteto ljudi.

Ker ne bom še pridna,
bodo deževni oblaki goreli zame,
bo noč črna z vedrom isker osvetljena,
bo obleka premajhna brezskrbno zanemarjena,
bodo pravila moja obveljala zdaj in vsak dan,
se bom šumeče zavila v plast peska, prsti,
bom tulila in vpila, ker hočem vse zdaj,
se bom umikala, pretila, gospodovala,
osvajala, se dobrikala, ljubila,
pa vendar se iskreno trudila
ostati v svoji koži
sama.

Včasih, če pride torek
te vedno čakam.
Skupaj pijeva kavo
dokler ne prideš.
Potem se nasmehneva.

Vonj po crkovini se širi v zraku in
zažira v tapete,
nekoč živih barv,
danes sive in preperele,
da se od njih ločijo fini delci,
ki se mi lepijo na kožo,
nekoč rožnato,
danes bledo in umazano od
lastnih izločkov,
ki se že dolgo kopičijo
nekje na moji levi strani,
desno od stola,
nasproti nočne omarice,
na kateri je še vedno tvoja slika,
nekoč živih barv,
a danes...