Sedis na stolu,z obrazom obrnjen proti meni,
v soju zatemnjene si luci.Proti meni tvoja pesem
zdaj doni.V oceh je upanje in radost,da spoznala bi tvoje darilo
-zapisano v pesmi,rojeno v srcu je za zmeraj.

Hlastno jemljem, kar mi barve dajejo v zameno,
poskušam ujeti njihovo igrivost,
a kaj, ko vedno znova se zaplete,
ko poiskusim jih le malo razumeti.
Predolgo že je tisto čudno vreme v meni,
da bi skozi pesmi plavala naproti-tam, kjer večnost se nikoli ne konča.

Pred njim se v loku divjega vrtenja
odvija ples strupenih kač
in s smrdljivo puscico mu prestreli
te divje črne se oči.

V trenutku se pogled njegov v blag
nasmeh spremeni.

vse polno luči se rojeva
zvezdni utrinki
žgejo tvoje besede
v mojo kožo
da boš
večen

Razširi roke, odpre dlani
Nagne se in dol pogleda
Občutek bolečine se krepi
To je to – tega se vedno bolj zaveda...

Zelen Svet
Zelena Kri
Zeleni Jaz.

Zeleno Vse
Zelena Čustva
Zeleni Maj.

Črno rojstvo,
rdeče solze
iz zelenih oči

Sivo otroštvo
revolucij -
sladkih norčij

Brez umetnosti smo

Kot misli niča
Kot vrtovi vakuuma
Kot nevidni zidovi

Iz ust veje ti vihar,
iz oči blisk in grom ti sika,
rezko, boleče,
pregrize trenutek nežnosti.

Po mojih licih solze teko.
V mislih se sprašujem:
Zakaj zame sonce ne vzide?
Zakaj jutra zame ni?
Moje sanje,
moje želje,

Bolj temna,
kot kdajkoli prej!
Brez upanja,
ni upanja,
da kdaj sonce vzide!

O moj temačni Angel, kako si lep!
Ljubim tvojo polt žgano, dolge dlake
v kodrih in iz črnih las kite jake,
ki ti padajo čez uporni oklep.

Stojimo pred izložbo in gledamo...sanjamo, kaj vse bi imeli.
Stojimo, nemični kot lutke, tam za steklom, v svojih lepih oblačilih.
Z vsako minuto smo bližje preobrazbi.

Komu je ta trenutek odpovedalo srce?
Kdo se je odločil, da tako ne gre več?
Kdo ima zadosti laži in kdo zadosti poguma, da se jim upre?!
Kdo nas bo tokrat rešil- ali pa vsaj obljubil, da nas bo.

Bog je ustvaril človeka
po lastni podobi ...
in božji sin
je bil človek ...

Lahko postavim mejo:
sanjam, ki jih sanjam sama,
mislim, ki prikradejo se vame,
hrepenenju, ki zajeda se v srce,
strastem, ki prebujajo telo?

Prijel si me za roko,
s strastjo me odvlekel tja
kjer so bila tla postlana z lističi rdečih vrtnic.
In iz neba je zapela tiha, vznemirjujoča pesem,
kot bi nad nama zaigral orkester milijonih godcev...

Gnus.
In smrad.
Da mi je slabo.
Vrti se mi.
Srca sploh ne čutim.
Nekaj me teži.

Nekega dne sem
na klopci sedel,
imel tak občutek,
kot nekdo bi me grel.