Tisti mali rdeči hrošček
s črnimi pikicami po svojem
okrogličnem razporu kril
se je prebudil in že stopa
s tistimi malimi nožicami po
zelenih listkih peresne deteljice...

Tukaj sedim. Sama.
Sonce sije name,
boža me z njenimi nežnimi žarki.
Toplo mi je.
Lepo.

Leti, leti, leti...
Vetru se prepusti...
V zraku lebdi...
Mogoče išče hrano,
mogoče ljubezen, družico,
s katero bi napolnil svoje
trdno zgrajeno gnezdo

Vsi nosimo to praznino,
težko, naporno.

In nikoli je ne napolnimo,
lahko jo samo malce preložimo,
mogoče malo zrahljamo,
kadar smo srečni,

Čakam in čakam, da odprejo se vrata.
Končno dočakam in presrečna vstopim.
Za mano sliši se žvenket verig. Zapor.

Biseri dišijo mi po goljufiji,
goljufija smrdi po hipokriziji,
hipokrizija diši po lažnivosti,
lažnivost smrdi mi po strahopetnosti,
strahopetnost diši mi po ubožnosti,
ubožnost smrdi mi po frustraciji,
frustracija diši mi po ranjenosti,

Sem te izgubil sred´ poti, pravica?
Te kdo je našel in te čuva zvesto?
Nazaj ne gre, saj mi ločitve mesto
zaseda neizporsna mi krivica.

Ljubezen iščem te,
pogrešam te,
pridi mi v objem.
Zaslepi mi oči,
da spet vidim,
kako travnik se blešči.

Nebu je lahko govoriti o neskončnosti,
vsemogočnosti in modrosti.
Kdo pošilja na nas vihar?

Sedela sem na balkonu
in sanjala o tvojem toplem objemu,
o tvojih iskrivih očeh,
ki jim lunin sij daje še močnejši lesk…
Mraz je ubadal v moje telo…
A sanje o tvojih dlaneh, ki me grejejo…

Ukradel mu je misel in besedo,
da bi utišal njegov obstoj.
Samo sedi, gleda in posluša.

Črna zemlja, rdeča zemlja, rjava zemlja...
Zemlja naša zadnja je dežela.
Toliko življenj smo ji že podarili!
Toliko trupel pod njo smo skrili!
Toliko kosti v njej trohni.
Toliko solza smo vanjo izlili.

Ko izklopiš svet.
Z gumbom ustaviš vrtenje,
s tem ustaviš čas.
Ustaviš hrup.
Ustaviš delovanje.
Tisto stalno brnenje,
šumenje, žvrkotanje.

Sreča, sreča...
Kaj to sploh je?
Vsak vzkipi, vzcveti,
ko sreča ga sreča.
Vsak zgnije, oveni,
ko sreča odide.

V zaledenelih plamenih
plameni tvoje vse;
skoraj je že dogorelo,
samo še iskre so ostale.

S pogledom si me poljubil na vrat.
Najino razmerje na daljavo
se nadaljuje --

Oblaki so pretrgani
igram se
tokrat s črtami
besede so črte
zakrivljene kot nasmeh

Zvezde bele me objemajo
in ne morem več brez tebe...
Ljubi me...

Ješ,
ješ ker pač moraš jesti.
Piješ,
ker pač piti moraš.
Govoriš,
ker pač povedati želiš.
Poslušaš,
ker slišati želiš.