Objel si me kot veter,
mi razmršil lase
in tvoj mraz je bil na moji topli koži tako prijeten.
Dvignil si me nad travnike
in takrat sva v vonju tisočerih vrtnic
zaplesala proti soncu.

Odprta prsa nosim,
kamor koli grem.
Odprta prsa čutim
tudi ko ležim.
Iz odprtih prsi krvavim.

Vino, ki z pelinom je dolgo,
predolgo zorelo.
Dolgih 13 let!
Postal je grenak kis,
balzamičen kis.

Ni jutro me zbudilo v dan brez Tebe,
      kar sva z bele pravljice snežene 
      se stopila v noči daljave 
      obris prihodnosti nejasne ... 
                         morda meglene?

Kdaj?
Včeri? NE!
Danes? NE!
Jutr? NE!
Nikol?
Kdaj boš šla

Zagrizla sem v svoje lase,
zobje so bili škarje

zakričala sem v praznino
in glasilke so igrale trobento

Gore, ki mi zastirajo pogled so umirile mojo željo po napredovanju.
Na drugi srani me čakajo z verigami okoli pušk, ki rjavijo.

Sateliti in ogledala v moji glavi,
hiša brez strehe.
Konj in jezdec,
opazuje me bistri, zviti morilec.

Ko zjutraj vstajam,
ti greš spat,
ko mislim nate,
ti že spiš,
ko se zbudiš
sem že zaspal...

Predeš zlato kletko,
da ne bi ti ušla,
zlivaš strup mi v telo,
da ne bi se branilo...

Vzameš palico v roke,
zakričiš besedo ali dve...
Zapreš oči, čakaš, čakaš...
a nič se ne zgodi!
Kdaj spoznala boš,
prazne molitve nihče ne posluša!

Hkrati ljubim te sovražim , mešaš moja čustva v mešanico TV limonade, ne daš čutiti mi kar čutim jaz, pustiš, da jokam brez dokazov, bojim se zdaj vnovičnih porazov.

Izgubila spet sem bitko to prelepo, strup mi ustavil je srce, poslušam žajfnice idolov, brez zraka diham spet, kdaj končal se bo ta začaran krog?

V navalu sladkobe sem se vate zaljubila, čustva na pladenj položila, tebi ga servirala, ni všeč ti moja specialiteta, manjka popra in vegeta.

Kulinarika je hecna stvar, ne gre vsakomur vse v želodec, lakota minljiva je zadeva, sit lačnemu pesmi poje, pa naj naje se, kdor se more.

Želim si vsaj enkrat imeti mir v duši, naj ne bo vsak dan , kot da zemlja se ruši.
Vulkan ne ugasne, krater ne spi, če ne drugega, pepel ven kipi.
Zakaj je taka moja narava, hočem mir in spravo z mojo pojavo.

Ljubezen je igra dveh bedakov, metulčkov v trebuhu, lepih besed , poželjivega pogleda, mrzlih dlani, objemov strasti.

Čustva bedakov so ostale vloge, saj brez njih ni zapleta, je že bolj fino, če se več

Ko imaš nekoga res rad,
se ne igraš!
Ko imaš nekoga rad,
ga ne ubijaš!

Mrak
ta večni ljubimec dneva
Zver
je prekril telesi

Popoln portret postave,
ki se ti reži v obraz.
On,moril otroke,
pa to ne moti nas.

Jaz in ti,
kot dva planeta,
v osončju tisočerih zvezd,...
Jaz in ti,
včasih le kot dva človeka,
a kdo zgradi med nama most?