Ko misli spat gredo
Posteljejo si posteljo
Se pokrijejo z odejo
Povedo si pravljico za lahko noč.
Zaspijo same -
Resnično to želijo?

Kot gosta koprena sivine,
ne vidi se nobene modrine,
svetlobe ne žara noči…
Ne vem če se sploh dani….

Poberite mi stran,
sliko v olgedalu,
ne maram vidati je zdaj,
to le senca je človeka,
ki nekoč sem ga poznala.

Kod hodiš senca zdaj tegobna,
kam nese te spev norosti?
Spletaš vence solz že zdavnaj pozabljenih,
obujaš prah spominov v kot potisnjenih...
Kdo sploh si?
Podoba nenarisana,
notranjost neizpolnjena,
osebnost izbrisana....

Kot gosta koprena sivine,
ne vidi se nobene modrine,
svetlobe ne žara noči…
Ne vem če se sploh dani….
Temačno je moje srce…
Kamor pogledam je isto gorje….

Kaj bi, če ne bi me ljubila?

Ti za seboj ne puščaš sled v snegu,
svojo pot gredoč, ne oziraš se nazaj.
Ti si zadnji jesenski veter v begu,
ko odhajaš jaz nikdar ne vem zakaj.

Po mirni gladini kože potuje
po mojem telesu kot ladja čez morje,
pušča za sabo toploto sledi,
bolečo izkušnjo, ki dušo miri,
z ostrino izganja boleče strasti,
ki spira jih z mene ta reka krvi.

Kronika časa od rojstva do dne,
ko nehaš pisati in se končno ozreš
čez ramo, objameš s pogledom nebo
in vidiš za sabo vse, kar je bilo,
kar loči od vseh te ostalih ljudi,
to tvoje življenje, te tvoje sledi,
ki puščajo lastni koraki jih v tebi,
rane, ki v času zadajaš jih sebi;

ko se pesmi pretopijo v marcipan
in se vso telo blešči v soju snega
se vse melodije vtopijo v vonju po ekstazi

nekega dne mi bodo oprostili vsi
da živim

Čas, zavrti se nazaj!

Povej mi,
kam si odšla,
da grem za teboj ...

...čeprav si v temi onkraja
ali se skrivaš
v bolečinah sveta !

Iz dneva v dan je več poti,
ki vodijo v propad,
a prave ni.....

Ob vsaki srečujem se z ljudmi,
-le popotniki utrujeni-
ki želja sveti jim iz oči:
" Najti - in se vrniti!"

Kot žarek, ki prodre skozi oblak,
si ti prodrl vame.
Prebil si težko senco
nad cvetočim travnikom,
ki onemogočala je lesk petalov.

Kot lahko mačka pomete z mišjo,
jo s kremplji veselo meče v zrak in
dokler ne dahne zadnjega diha,
trupelce leti...leti in končno svet zapusti.
Mrtva leži. Nezanimiva.
Niti za hrano bila mišljena ni.
Za kratek mačji užitek, srce ohromi.

Na nebu je zvezda Vem, da si ti Utripaš le še zame Žarek ti tli Daleč, daleč si stran A blizu Vedno v mislih si z mano

Srce boli In joče Duša propada To hoče Telo je šibko Umira On moje misli Prebira

Lepe oči se bleščijo v temi Nekakšen nemir ljudje čutijo v sebi Čudni pogledi v njega strmijo Dajejo vtise, da se ga bojijo

V boj za deželo V bran domovine Srce bo bolelo Upa, da ne bo bolečine