Zbudi se vendar, mar misliš prespati
vse svoje življenje? Mar misliš postati
kamnit spomenik vsemu, kar lahko bi
postala, če bi le hotela odpreti
oči in iztegniti roke k sreči,
sprevideti, da ni vredno zavreči

Rana za rano se v duši razteza,
ji upanja jemlje,
vso dobro v zlo se prebrača
hudič polastil si je zemlje,
v plamenih zadnja življenja jemlje.

Diham, se smejim,
pojem in letim,
plešem in norim,
jočem in dehtim,
se ljubim –
torej živim!!!!!!!

Bogata nagrada tistemu, ki
lahko mi pove, kdo sem in kaj mi
pomenita strast in ljubezen, ki ve
kaj iščem v svetu; naj kdo mi pove
kam pelje me cesta in kdo vodi me,
kje in kako bo končalo se vse.

Midva sva eno,
eno in spet nobeno..
Svet čudno zdaj se vije,
meglo spreda,
vid ubije...

Jutri začnem.
Spreminjati svet.
Nič lažjega.
Povedal bom še tebi.
In ti boš povedal njim.
Vem, težka bo.
Povedati njim.

Ušesa željna sladkega medu,
a ona s pelinom jim postreže,
koža željna plahega dotika,
a z drobci stekla jo prereže...
kje nje, ljubezni so peruti,
kje bohota njena kli?
da prežene črne misli

Krhka, kot je krhka drobna snežinka,
ki v zimskem polmraku
pada in se vrtinči v zraku,
vse do trenutka usodnega stika
z zemljo, ki lepoto v trenutku umori,
da zlomljena izgine brez sledi.

Še ene.
Oči rjave in lažnive.
Vem, nisi obljubljal mi ljubezni.
A té nikdar nisem želela.
Le zaupanje in skrb.
Prijatelja morda.
Svet se vrti in s tem spreminja.

iščem v ogledalu svoje misli
čeprav nisem edina
moja posmrtna maska
se mi reži
s pobočja Kilimandžara
kje je tu pravica?

Danes je tak dan. Vroč, kot bi bilo že poletje,in vonj senče se širi nenavadno hitro. Danes mi je vseeno za vse napake, ki sem jih naredila včeraj in takrat pred enim mesecem. Nesmiselno se mi zdi, da za občutek prostosti, za prijeten občutek vrtenja

Skozi stekleno lobanjo preseva vsak živčni impulz.

Ulične luči svetijo na množico ljudi, ki bi morali vsi že sanjati o Hrestaču in Mišjem kralju.

Vodim voljo
po smoli na ranah
Zablestiš v daljavi
ohromela zvezda tisočerih oči

noč
grobovi
trupla
kri
in sanje

Preživel je metamorfozo, se zbudil zaspan. Meni vedno drag.

Soba,polna razbitih kozarcev.
Soba,zakajena in brez oken.
Brez vrat in brez luči,
brez ust in brez oči.

Raztrgala bom kožo s tebe, sežgala ti srce in vrgla ga v prepad, brezsrčno!

Priprtih oči in drhtečih dlani,
v satenastem morju minule noči,
navdihnjena s slutnjo tvoje bližine,
z barvami sna zapisujem spomine,
sledim melodiji tvojih izdihov,
iščem zavetje tvojih dotikov,
s prvim poljubom izpovem brez besed,
da z jutrom ob tebi prične se moj svet.