Oblečena ali slečena,
o čem naj sanjam?
Naj še čutim dotike
in prstov drsenje,
kako po koži polzijo
in me v omamo želijo,
v sanje pogubne,

Hodim bosa po travi,
da čutim zemljo
kako se mi zažira v
zareze in pore stopal.
Čutim jo v sebi.
Nekoč bo ona čutila nas.
Že mora biti pomembna!

Se spominjaš pojoče travice,
ki resnico nama je pela?
Se spominjaš oblakov ,
v katerih sva lebdela?
Se spominjaš nedolžnih laži,
ko lepa sva se drug drugemu zdela?

Bila je črna luknja
V njej sedim
Tu veter
Sonce luč
In človek dim

Prižgala si lučko prve ljubezni
in čas je ni upihnil.

Plah pogled temnih oči,
lasje, ostriženi na paža,
barve zrele ajde,
ustnice, ki so šepetale
slovnico angleško

V trdnem objemu lenobne vdaje
v navidezno nespremenljivo usodo,
ležim v naročju obupa in grobo
zatiram sleherno možnost vstaje.

Prekladam telo.
Včasih tako,
bolj težko.
Joj ! Težko!

Iz vezalke sem sešil si hišo,
mimoidoči so bruhali v dimnik,
mislili so da je to znak ljubezni,
saj bili so rdeči v obraz,

Dlani se prebudijo
skozi tuje solze
da lahko bit steče
v nov rokav

Biti roža
in morje
in zrak
v enem

Na krilih
bomo poleteli
iz sanj
v realnost

Višina ... zvrsti ...
glasbe ... ne slišim ...
odmev ... preglasi ...
um ... utekočinjene
inteligence ...
vrezane ... v lobanjo ...
orlov ... tam kjer sem ...

Če bi bilo
bi smeh obstajal

Če bi bilo
Bi mir prevladal

Ko gram tehta
kilogram
ko ni razlik
med živimi
ko je živ
mrtev ...

Najprej je bil krog
nato kvadrat
potem krog v kvadratu ...

Kasneje je bila duša
nato nastalo telo
potem duša v telesu ...

Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje ime !
Dovoli mi, da Te kot  Očeta vseh, vprašam, zakaj razliko
med Sinom Svojim in menoj na zemlji, delaš tako veliko,
potem ko Njega in mene, ki v Tvojem stvarstvu sem nihče,

Zaplavala bi v tem tolmunu,
želim si, pobegniti temu vsakdanu,
globok je in deroč,
vleče, srka me vase na vso moč!

Drdrajo, šepetajo.
Prihajajo nasproti,
sonce k luni.

Z angelskim obrazom
in nerazčiščenimi viharji

Veter lahke liste obrača,
se igra, so mu igrača.
Midva pa sva si vse,
eden z drugim – brez nihče.
Veter brije okrog hiše,
moje srce v snu pa riše,
tople tvoje, nežne roke,