Tako gledamo na ta leta,
kod da so temelji.
Potem pa nekaj pride-
venomer prihaja in jih maje.
Zato namesto
da gradimo sirne temelje
z leti raje zidamo v višino.

Ponoči, v črni noči,
ko zunaj ni nič
in notri ni nič
le jaz še obstajam.

Ti tam ležiš
in nemo strmiš v steno.
Jaz te gledam
in nemo prosim za odgovor.

Oživela bi metulja,
ki povzroča želodčne težave,
vsaj za trenutek,
da bi vedela,
da je še živ.
Čeprav vem, da ni mrtev.

Hodil sem čez minska polja
ni prestrašil me prepada rob.
Želel sem le, ne biti snob,
početi to, kar me je želja.

Skozi gosto grmovje teles
se povzpnem do nevarnih višin.
Po sobanah divjam brez koles;
posrkam na dušek grenkobe pelin!

Zvenijo prsti mehko po klavirju,
trepljajo blazinice napetost žic.
Zbrana je pianistka vročičnih lic -
silhueta predana netopirju.

Droben nasmeh si mi podarila,
Še sama ne veš,
Kako nežno si z njim me objela.
Še sama ne veš,
da ko v drugo ulico si zavila,
stopil sem za teboj

Povej
Kdaj zadnjič si zasanjan stal ob oknu
in gledal ptico, ki leti
Kdaj zadnjič sedel si v travo in ji rekel:
Brez skrbi!

Hodim po sobi
Ničesar ne vidim
Vse vem
Kar mislim
Rešiti ne znam niti drobca

ŽIVIM!
Se mogoče prvič živiljenja veselim.
Z nestrpnostjo otroka,
odpiram darilo,
ki nov dan je.

Tu sem, živim!
Končno sem iz ustaljene krožnice svojih misli,
poletela.
Nekje po orbiti sem krožila,
sedaj se utirjam.

Blešči si od silne beline,
drget mi telo prešine,
od jasne modrine zaboli me oko,
le kam bo vse to odšlo ?

Vse poti se na neki točki križajo in združijo
-preteklost, prihodnost, nikoli-
Trenutek se stopi v žilah
in tvoje telo spet uniči mojega
Vse se ponavlja,
že tretjič, desetič, neštetotič

Ko zjutraj se zbudiš, odpreš oči,
rad imam, da sedeš k meni, draga,
popiješ slastno kavo z mano.
Izmenjava poglede, poljube vroče,
iskrive misli, besede nežne.
Prebudiva se v jutru svežem,
začneva dan z veseljem.

1.

Ne vidim dobro,
preveč se tema blešči.
Kaj če bi prižgali Sonce?
Ne gre, skrilo se je v omaro.

Čakam te, pomlad
preženi zimo, hlad
Predrami me iz spanca.
Čakam te , toplo sonce,
da ogreješ me,
pobožaš z žarki,
prebudiš.

Rada bi čutila plesati
prah metuljevih kril
po mojem trebuhu.

Rada bi poslušala
tiste tihe sinfonije,
ki šepetajo v srce
neslišne melodije.

Biti nedolžen kot otrok,
brez ozira na ljudi,
z umom tukaj in zdaj
in ne samo za naprej in nazaj.