Vrata. Vstopim.
Spet vrata.
Vstopim.
Po dolgem hodniku
me pričakajo vrata.
Vstopim.

V to kletko iz maka
nosim podobe od zunaj
raztrgane slike in kose neba
zapiram se v vakuum tvoje podobe
sestavim te 
potem pa spet vržem ob tla

Si TI, za kogar zdaj živim,
si ti tisto bitje, za katero potrpim,
ko bosonoga NA žerjavici ne poznam več bolečine.
Živim le zate in za spomine.
Si moje zadnje upanje pred odrešenjem,
večnostjo in rojstvom.

Spoznanje, ki so dolgo ga iskali,
da rešitve ni, nikdar niso spoznali...
Jokala narava, jokal je svet,
groza prihajala je spet in spet...

Želim živeti si kot le tišina.
Z vetrom čez poljane glasno šepetati.
Srečati se s tabo v morju, na obzorju,
vse izgubljene bisere piratov, srečo le iskati.

Če druge ljubila bi tako,
kot danes brezpogojno ljubim tebe,
svetá ljubezni bi lakota minila,
vso dušo bi razdala, vse delila,
ako znala ognja rešiti bi sebe.
A kljub temú sladkó je in lepo.

Mesto sivo, zdi se prazno,
a polno je ljudi,
ki gledajo brez oči.
Za sabo vlečejo niti
od nekje,
nihče ne ve, nihče ne sme. 

Zrem v jutro pomladno,
deževno je, vse mokro,
siva koprena dviga se iznad obzorja,
pa vendar -
prinaša mi vonj po življenju,
željo po jutri, me dviga v nebo. 

Na robu vsegá, kar je sveto v tem svetu,
glasovi preteklosti izgubljeni v vetru,
grozljivi občutek iluzije svobode,
gnijoče spoznanje lastne zablode,

Če bi jaz bil sila življenja,
bi te zjutraj zbudilo milijon vrtnic.
Če bi jaz bil sonce,
bi z vsakim utripom tvojega čudovitega pogleda vzklila nova sončnica.
Če bi jaz bil vesolje,
bi ti bila moja meja.

Vihar je prišel v moje življenje,
a odnese iz njega vse to trpljenje.
Mislila sem, da bo sonce posijalo
a se naenkrat vsega je zbalo.

Praviš, da me ljubiš.
Morda. So vse laži?
Trdiš, da ne pozabiš.
Le kam so drugi šli?

Majhnost sveta ni več problem.
Prenaseljenost, bogatih zmaga?
Kakšen je ta fenomen,
ki sili nas in ne omaga?

Izkoriščanje in prilizovanje.
Kot kralj, ki umrl na prestolu
je že davno. Kot spoznanje,
izgubljeno na pomolu
išče ga že mnogo let.
A on naredil bi vse,
ubijal bi, na žeblje šel sedet.

Skozi čas sem se rodila.
Skozi čas je moj namen umreti.
Skozi čas bom vse pobila.
Skozi čas želim živeti.

Poslušam dež; ga čutim skozi žarke Sonca.
V notranjosti me žge. Žerjavica je brez nadzora.
Pesem. Pismo pišem. Stavek nima konca.
Pika. Oko sreča smrt. Uprem se brez napora.

Iščeš jo celo življenje…
po njej čutiš hrepenenje…
veš, da čaka te nekje,
da uresniči tvoje sanje.

Vse, ki moje pesmi so prebrali,
prosim,
da mi svoje mnenje povedo.
Tukaj, na pesnišken portali ,
sem prvič svoje misli,
povezala v obliko,
ki lahko bi ji rekli tudi pesem.
Mogoče kakšna rima,
pa dobra muza,
pa je šlo samo.

Moja misel sredi ruševin,
ki nekoč bile so jaz.

Pogled na moja polja,
komaj vznikla pšenica, pira,
toča pripravila je za oranje.