Smo le okvirji
za nedokončano umetnino imenovano Življenje.

Ležimo v kotu in čakamo da nekdo nanese nove barve
na naše belo platno.

Morda bo naša slika izpadla mojstrovina,
občudovana, preučevana in zaničevana s strani mnogih,
zaradi grotesknosti prepovedana in vržena v peč,
ali nedokončana in neopažena pristala v zaprašeni kleti.

Iskal sem resnico, odkritosrčnost.
Nisem je našel ne v gozdu,
ne na jasi, ne v sadovnjaku.

Nekdo mi je rekel naj še iščem
Morda pri ljudeh, med njimi,
z njimi, v njihovih očeh.

In slišall sem za ljudi, ženske,
ki se prodajajo ker nimajo zaposlitve,
zgolj zaradi preživetja.

¨V vsakem slabem je nekaj dobrega,¨
me pozdravi misel none,
ko prodam navdih
za srečo.

Blodim po spominih,
iščem ustvarjalnost.
Razblinila se je
v izviru neizvirnosti.

Izlijem radost -
kot mnogo teh
in onih prej.

Vsem v spomin,
na srečo in veselje
nocoj vzdigam
čašo vina
za spomin
in opomin,
da življenje
naše kratko je.

Le nocoj
svetu v spomin
pojem pesem svojo
iz srca,
čeprav praznega,
se z vami nocoj
veselim
in svoje zgodbe
z vami delim.

Šepet mojega srca
se vije skozi
polja zelena
in rumen da,
da bi moja beseda
le do tebe prišla.

Šepet tišine
pa ostaja pri meni,
da varujem jo jaz,
a tebi ljubljena moja
poklanjam
še zadnji šepet
svojega srca.

Čeprav je majhna,
je lepa,
včasih prelepa
a Slovenija je moj dom.

Kakor cesta prevožena
je naša Slovenija
majhna,
da še zemljevid
komaj jo prikaže.

Mnogo porazov in vzponov
sem doživel,
a za vedno sem zapisan
s spominom,
da me ljubezen je pustila
in me ulica hranila.

Sem pesniti začel,
a vedno s spominom,
da te ob meni več ni.

Obstal sem na pomolu
ob morju
in iskal nekaj,
kar je izgubljeno
in ne obstaja.

So galebi letali
čez širno morje in
mi spomin prebudili,
da na kraju,
kjer sedaj stojim
nekoč dve duši
zaljubljeni sta stali.

Prvo srečanje
v ljubezni s teboj
sem preživel,
a kaj ko v tvojem srcu
zate ljubezen ne obstaja.

Si ranila mene,
a to še preživel bi
če le ne bi mojo mater
tvoje laži tako prizadele,
verjemi to odpustiti
ti ne morem.

...vse naj...

Je dan ko iz skritih kotičkov se želja prikrade na plan,
to je dan, ko ti sanjati ni treba zaman,
in to je dan, uresničenih sanj.

Poseben je dan, ko za trenutek, se srcu skrivno-nevidno odpre,
in pozabljeno hrepenenje na plano privre,
Poseben je dan, ko ti Fortuna, ne da bi vzrok potrebovala,
na obrazu zariše nasmeh,
in srce ti nebrzdano steče po svojih razigranih poteh.

Le kdo bi ne želel ga videti, spoznati,
naužit bregov, lepot Ljubljanice se hkrati,
morda celo da vidi Urško v lice,
lepe v pesmi, lepe kakor rajske ptice

A lepot stotero mi pogled le podari,
zmaj speč, palače, grad v soncu ves žari,
le Urška kot da več v Ljubljanici ne biva,
a legenda še živi, morda povodni mož jo skriva.

Izgubila sem veliko,
toliko lepot Le v srcu,
nikjer drugje.

Pa zakaj želja po nečem?
Nič ni večje od naju dveh,
zakaj dokumentirati solze, vrisk in smeh?

Nekoč mogočen, zadj pozabljen,
zaraščen grob, jim je v sramoto,
kjer prednikom poslednji dom,
strašljiv ogled, pozabil ga ne bom...

So tisti, ki uživajo na njih domačiji,
pokojne prednike so pozabili,
je trava tam še raste do kolen,
kako jim le imeti mirni sen.

Je tam, kjer se poigrava Mura,
njen hiter tok bregove oblikuje,
Prekmurje od vasice jo ločuje,
Kapela ob cesti ponosno se dviguje.

Legenda pravi da je Mura svetnika podarila,
Janez Krstnika lik jim reka naplavila,
lesen kip njihovo kapelo zdaj krasi,
s soncem obsijana ob cesti tam stoji.

Skozi tvoje oči,
tvoje misli in geste - 
iz tvojega daha stopim v življenje.

Držim se,
z glavo nad gladino
in prsti ki ne sežejo dna...

Brez tebe se potopim
v nič iz katerega
sem izrojena.

Malce nečimrno..
v zvezde strmeti,
takole brez plačila
odgovore veleti.
Je že res da najdeš misel
ki že dolgo pravi sum;
pa, razumeš povečini,
kaj veleva ti sam um?

Z višine dol gledam,
opazujem svoj odsev.
Iščem svojo dušo,
iščem Tvoj napev.

Opazujem um
in misel ki beži.
Ne najdem ji razlogov
zakaj v njej je ti.

tik tak
ne spiš?
Pogum je samo beseda