Lahko me bereš le fonetično
tako da se oveš glasov besed.
Kakofonije vkovanih stvari
ne smeš ruvati iz polja dogodka.
Hermes Trismegist Hermes oče cest
Herakles Herostrat.
Če bi igro smatrali bolj resno

Ko verjamem se vnemam.
Svet postane kapsula,
nabita z rojem besed,
ki se lepijo na med mojih
da-jev, ne-jev.
Počakam, dokler ne
zagledam obronka zahoda,
potem še tu in tam poverjamem,

Soba polna krvi
v glavi se ti vrti
a smrti ni.
Ni več poti
a moraš oditi.

Vsi imamo svoje monstrume.
Vsi jih obešamo na veje in
laskamo drug drugemu in
naše pošasti se pačijo
druga drugi.
Nekateri se naveličajo,
posekajo deblo in gredo

Kričim na vso moč
pa vendar ni glasu,
kličem na pomoč
a ostajam brez besed.

Obličje rani, zdrami in osreči.
Le pravi kot pogleda je potreben,
da zajočeš z njim...

Koliko želja bilo je v tebi, vseh neprehojenih poti,
koliko nedokončanih misli, še mnogo več strasti,
a usoda ne izbira, sploh ne ve, kako boli,
ni ji mar, za vse, ki zdaj trpijo, ob misli, da te ni.

Hrepeneti pomeni upati,
Upanje pomeni življenje.
Malodušje pa…
Kaj pomeni? Smrt?
Ampak jaz živim. Sem. Obstajam.

Ustavi mi čas s pogledom v oči,
ujemi moj strah v svoje dlani,
izbriši s poljubom vse, kar me boli
in razjasni z nasmehom tesnobo noči;
ljubi me kot znaš ljubiti le Ti.

Naj zakričim v zrak,
da me bodo slišali še poslednji bogovi,
ki raztrgano in hlapčevsko
prosijo in se plazijo po kolenih
do tistih, ki jih še zmorejo prodati?

Na krhkih perutih ljubezen pripeta
je vzletela tistega čudnega dneva,
ko je zarja jutra trajala do večera,
kakor bi se žalost veselja prežela.

Ti in jaz.
Moje jutro in upanje v dan.
Brez tebe sem samo polovica slabše polovice.
Brez tebe sem samo piš v mirnem vetru.
 

Poznate noči?
Mislim, zares poznate?
Tisti črni pogled v daljavo
in popoln občutek nemoči.

skrita v vetru
na peščici toplega zraka
plava modrina
včerajšnjega neba

Se Kofta sreča z Modrakom,
a slednji v prvega se zaleti,
grozeč s pestjo mu zapreti,
ga zmerjati začne z bedakom.

Zmeden lik posesti plamen
trubadur igra posti brez rok.
V daljavi čutim plazme boj,
človeku z glave rastejo peruti.
Periodični odmik snovače -
gledaš v sebe ali skoz'?

Izvir na reki pada v temo
glasnega skovirja.
Od sedaj ne diham
pravega kisika.
Noč je.

Na cesti, ob poti,
kotali se, leži,
umazan od praha, blata,
svetlika se na svetlobi,
nemo v temi ždi,
zrcali žarke, ki skozi krošnje padajo nanj,
čaka, da bistro oko opazi ga.

Znanstveniki
pravijo,
da je vesolje
neskončno.