Spletaš mrežo
Spletaš jo v upanju
Spletaš jo v pričakovanju
Spletaš jo v želji, ujeti me
Spletaš jo zaman.
Nisi ribič moj
Ne bom ujela se v mreže tvoje.

Postala sem kletka
grizeš rešetke
praskaš reže
poskušaš zbežat

-veš da nočeš-

Jaz sem nič.
Sem milni mehurček
v prostoru vesolja.
Jaz sem nič.
Zdaj sem,
zdaj me ni.

obsedena
čakam
in čas
stoji

zavijem se v sladkorno peno
nasičenost kiča in svetlobe
uživam v patetiki okolice
prepojim se s toploto tisočerih objemov
oblečem samo tančico življenja
puščam da me nosi

ribice so jo docakale v kalni vodi.
drhteci skarabej jo je okusil
v prvi noci zakonske svobode.
esenca smrti.ona.
ekstaza.absolutno...
in sladostrastno.
homoerectus

V imenu poezije
so nekateri
pripravljeni:
pisati,

Šel bom po sledi sanj in spoznanj
razjezil boga vsemogočnega
boga ljudi ukalupljenih idej
stopil prek roba in prek vseh mej
razkrinkal usode prevare
in strl te njihove skale

Ona gola stala je pred mano, ko ležal sem vznak nesrečen,
mi poljube je delila po čutnih delih utrujenega telesa,
vsa voljna je bila, ko mi je mešala slino; moč jezika
se ponujal je v objem, ko bil sem v iskanju bradavic nemočen.

Kdo sem
In kam grem
Zakaj ne vem
Od kod vse to
Le kam je šlo
Kar nekdaj je bilo
Še bo

Z nožem v srcu
je hodil po svetu.
Je hodil po poti,
kjer nazaj ni povratka.

Obiskala sva starša…
Ko sva vstopila sta se smejala,
pa ne televiziji.
Smeh jima ni zamrl,
pa sva že stala sredi sobe.
Kmalu sta naju radostno sprejela,
pa še vedno z nasmehom.

Kam vodi me življenje?
Kam vodi moja pot?
Kje sklene se s tvojo?

Včeraj sem videl
zajčka na trati.
Segel za njim sem,
hoteč ga pobrati.

Mimo mene greš,
kakor da me ni
in da na svetu si samo ti.

Kot.
Puščice zla.
V kot me siliš spati.
Pusti me,
oddidi proč!
Ne dam se ujeti tvoji kletki zlati.

V roko besedo sem ujela -
frnikolo -
polno centrifugalne moči.
Kotali se, vrti.
Resno opazuje moje oči,
brez prestanka.
Frnikola moja pisana znanka.

Podzavestno štejem in računam,
čeprav sovražim števila in račune,
oblačim se v tuje strahove,
nekoč sem baje po celi ulici odmeval.

Kaj vidiš, ko pogledaš v ledeno hladne me oči?
Luč, ki včasih je sijala iz njih, a je več ni?
V poplavi bolečine ugasnil moj je plamen,
v množici zveni le moj korak osamljen,
v vetru izgublja se moj glas
s sebe brišem svoj obraz,