Od točke T(u) do točke T(am)
je dolgo kot :
od točke T(am) do točke T(u).
Tu jaz - Tam ti.
Med nama črke točk neskončnosti,
Čeprav sama.
Na obeh straneh sva vedno dva.

Čisto na robu mesta,
v zatišju stare lesene barke

sedim
Otrok-mož (poet ? )
vedrim

Na raztrganem oboku
Večernega svoda
Sij tvojih oči riše
Senco plezalke.

Dolge prste ima,

Še sem tu.
Preveč kave, oprosti.
S prsti si grem preko vratu in v blazinicah začutim
Še sveže utripanje žile.
Preveč, preveč, preveč.
Po ušesnih kanalih razburkano divja melodija

Bil je visok kakšen meter in pol.
Nosil je oranžen jopič.
Lizal je liziko,
Medtem ko je čakal na avtobusni postaji.

Zagrabim zadnji žarek dneva
Da z njim potegnem črto
Pod enostavnostjo človeka.

Ko sešteješ
Vse skrivne znake

Včasih se zgodi

Da ne veš prav natančno

Kaj bi rekel,
Kaj bi storil,

Pesnik je vedno zunaj
Na opazovanju
V iskanju
Skrivnosti, za katere si verjel,
Da so varno zakopane pod vrbo žalujko.

Košček za koščkom...
...počasi, a vztrajno...
...postajam.

Postajam Jaz.

Izrekla sva tisoče besed,
pa jih je še neskončno toliko ostalo.
Nikoli ne bom uspela izreči misli vseh,
bo vekomaj srce jokalo?

Počakaj,postoj,upočasni korak,
občuti svobodo, ki veje v zrak!
Prisluhni tišini, lepoti miru,
povsod je, tam in tu,
samo vzemi si čas in občuti ju !

V barvi se vse skriva
vse črke
vsi fetiši
vso poželjenje

Spoštovanje dežja
razširi čustva do skoraj nevzdržnih mej
Da se zenici napneta
v žareča kroga

Misel te prešine,
in vse lepo izgine.

Ker rada te imam,
se čustvom ne predam,
ki kadar tebe tukaj ni,
šepečejo jo : kod si , s kom si?
Zakaj glasu o tebi ni?

ko utihnejo gromovi
ko zapojejo zvonovi
ko skozi polje cveteče
smejoča deklica steče
smejoči fantič poljub v zrak meče
na obrazu milina seva
sonce notranjosti življenje ogreva

Kje so tvoje sanje,
ko govorila si mi o njih,
kje življenje,
ko hodila si po njem,
kam so šle vse tvoje besede,
ki utapljal sem se v njih,
kam je šel tvoj planet,
ko po njem sva hodila.

Čuteča bitja ne plešejo z nogami po tleh
Ne
Čuteča bitja plešejo vedno in povsod

Čuteča bitja ne dihajo le zrak
Ne
Čuteča bitja sevajo v vesolje

Ko duša zavpije :
luno razbije ,
mlečne sokove nesramno polije. 
Ne pluje več ladja brez jader - zgubljena
Na nebu ne sveti več zvezda - nobena.