Sram vas bodi.
govori vam strto srce.
poglej..
kaj si postal?
ustvaril si
nasprotnika hudiča-
Sam si se mu vdal!

Kdo so ti ljudje,
ki se oklicujejo za prijatelje;
s hinavskimi namerami?
Kdo so ti ljudje,
ki spoštujejo te As;
s poleni po žepih
potko delajoč?

ti, ki slišiš, pozorno poglej.
zdaj, ki sanjaš, za hipec postoj.
do besede natanko te sanje imej-
v luč naj prinese jih daimonion tvoj;

oko kot zrcalo
nasproti stoji,
v soju svetlobe
se teme boji;
govori v tišini,
poslušaj naglas,
postoj in poglej se;
v trenutku je čas...

Sprašujem se; kaj je to ideal?
Ko se mu človek bilža, naj bi bil vse bliže.
Pa ni tako. Vsako minuto je bolj stran.
V trenutku je tvoj - kjer je, pa nič niže;
-če slediš mu le v upanju, si izigran.

Zrak moj vlak že predolgo premleva,
čaka v molitvi na čudež - zaman...
Z gorivom pa tako se težko razpolaga,
da prej ko uspe mu, omaga bolan.
Ni težka beseda, vsak jo trpi -
iz dneva v dan se nad sabo srdi.
Morda pa med nami je neka razlika;
ta ki ločuje drhal od ljudi.

Pesniški vtis? Morda.
Ljubezen ponosno slavi.
Vzdihljaji in rime na njen račun;
človek le pijano sledi.
*
Še zvezde sijejo
in luna nekaj namiguje,
bogovi spletkarijo
in usoda se mi kuje.

Jutri praznujemo.
-nov dan!
Jaz idiot pa brez darila...

Slišim nežnost in pogum,
čutim bližino.
Vidim ponos plemenit,
iskreno tišino.
Vse to v svetu dvomljivih usod,
zmedenih predstav,
neštetih zablod.

Danes, danes...
Ko lepota vsake toliko
upraviči izvorno ime;
Videti boga v preobleki--
raztrga srce...

Grenko-sladka praznost.
O, da bi ostala v meni!
Za mano, pred mano...
Jaz, ki sem.
Vse ostalo ostaja neznano.

Teža pogleda preprostih oči;
kaj še kot spoznanje
skrivnostne noči...
Odpadla razlika v smrti laži-
pot-potovanje;
in človek živi!

Čudno zadeva
v srca poet,
ko zahteva plačilo
za narod preklet.
Ugovor navade -
lažni zanos.
Poslušnost bolanim -
zgrešeni ponos.
Prav strah pred prostostjo
je razlog solza.
A dej nje sprejetja -
rešitev sveta.

Veliko platno neskončnih svetov,
čudovitih pokrajin, herojskih duhov.
Edini še kraj kjer junaštvo obstaja,
kjer mlačna neumnost še ostro se graja.

Prav smešno, -se ti ne zdi?-
kako svet se obrača;
Prodaja nam srečo,
ko pristnost zavrača...

Nekaj od znotraj se -
- čutim - spreminja.
Korak vsak naprej
na usodo spominja.
Ne vleče močno mi
več misli na stran,
vse bolj sebi jaz
se postavlja v bran.

Kako zveni pogled na gore,
silne vzpone daleč stran?
Ko vsak korak se stežka prime,
da prispe gor v koče stan.
Levo, desno vabi trave
stelja mehka me v pokoj,
misel težka na prihodnost,
v strahu čaka nov zavoj.

Tenčina gladine ob napol dotiku;
preigravati misel o skoraj premiku.
Pretekla dejanja v sedanjem povedku;
kolibrijev let v počasnem posnetku...

Ne brez srca, moledujem.
Iščem pogled iz oči v oči.
Potrto skoraj, kot se ne spodobi,
v ihti prosjačim za kanček vesti.

So uspeli me -'moji'- prepričat v razum.
Sprejel sem darove skoro pol-bogov.
Misli si trganje duše, solze,
ko skaže se vsaki za vodjo tropov.

Drevesa - so druga
- v deželah drugod?
Planjave podobne
drugače leže...
Ni čutit se isto,
ko mimo povsod
je slišat glasov
ki drugač govore.

Samo ti veš.

Kako se mi trga srce
v tvojem objemu
od koder drugi beže.
Zakaj, zakaj?

Nočejo videti.
Pa ne morejo nikdar.
Tako preprosta, tako čista...
Brez prevar.

Sveta v jutro; mrzel dan,
megla ostaja včeraj.
Sama nad hribom dol v pristan,
igra nemoč kot zmeraj.

Že sonca luč veli premik,
pošilja v temo sij oblik.
Kdor prej po-poln, je zdaj malik,
ker v mraku videl ni razlik...

Ali vem svojo misel razbrati stoje?
Je li čudno ne čutiti s tvojim nebom?
Zadane bol tvoj kot spomin nekoč, nekje..
Še naslednji dan, vem odleti z galebom.

Ti, kot jaz po poti poplesuješ,
v pesku slišiva drug drugega korake.
Me vznemirja, ali mojo pesem čuješ,
ko loviva skupni ritem, delava napake.

Mar nemara
razmišljaš o meni?
Odloži očala
in zapri knjigo.
Zdaj štej do
neskončno, miže!
...da se skrijem

raj Noge mi zavirajo!Po potu smrdim!Salo se trese, ko dol letim!Diham kod konj!Vsi me prehitevajo! Zastonj trpim!!Kje je cilj!Kje so nebesa? Zivim, da se v raju zbudim