Z vsem svojim bitjem
potopim se vate
brez zavor.

zmeraj je tako
znova prihaja pomlad
tudi če me ni

Dotaknil si se usten
z blazinicami vtrl mehkobo
v sočno zrelo rdečino
razprla sem cvet trepetlike
zadišala v pričakovanju
jemanja

Ni fajn, ko te ni.

Ni, da ni,
ampak boljše je,
ko si.

spet sneži
slutnja pomladi
odleti

lacrima morta
rimaneremo zitti
sei bello per me

pasji lajež
nespečim
ponuja tolažbo

skozi nosnice
sem zajela
vonj znanega

skozi uho zvok
želenega

sem

dišiš kot gozd
po jutranjem dežju
diham s teboj

jasnina
še ni spletena
pajek še spi 

zvoni ...
v pozni uri
brez spanca
te čakam
s prsti
pripravljenimi
na zadnji klik

zlatim tišino tistega utripa
klečim pred seboj
odnašam drhtenje novih juter
bežim od popolnosti
odmaknjenih pričakovanj

Sama ...

Sledim senci lastnih drhtenj
Potiho egoistično
Rešujem glas v meni
Uresničim odmikanje od resnice

Solze ...

Raskavo deblo,
izstopim ven na sonce,
suhi zrak diši.

... v jutru

glasno
rojevanje dneva

eteričnost
dotikov

Odpihni bleščice z mojih las
Poliži šminko z ustnic
Premešaj vonj teles
Utri svojo kožo v mojo
Ne preštevaj blazinic
Užij mehkobo
Ustvari nektar

Pojej me takšno, kot sem!

Tvoje dihanje, preglasno,
sladko ubija sanje,
da te budna čutim,
utripajoča ritem tvojih arteriol,
ki bi jih kradla
in spletala okoli svojih
v vence in kite, kitice
in čisto malo v verze

Priplazila si se,
zalezla v vse pore biti,
trgaš me iz spletanja misli.

Zakričim, a me preglasiš!

nekoc sva si delila isto nebo...iste sanje...nekoc le moje je blo tvoje telo...

nekoc si me ljubila..nekoc si me zelela...a zdaj nasa rozica...je ovenela...usoda ji je sonce vzela...ostala je le tale rima..ki se kot majhna kapljica..zgublja u morju solza

Spoznanje v paradoksu.

Resnično, da resnic ni.

Ambivalentna afirmacija.

sem molk
pritekel je v kri
jaz sem ga srkal
in se nacejal z njim
molk je postal volk
in zdaj je on mene požrl
zato ne govorite več ne razumem