oaza miru
v puščavi konfliktov
le fatamorgana

Lačni možgani
glodajo kost reale.
Večno stradanje.

Gozd v mesečini.
Po njem sprehajam sanje,
ob spremstvu sence.

Pod zlato luščino,
velika ljubezen
majhnega zrna.

Ožeta cunja
z bolečino pripeta
na vrv vsakdana.

Travnik poln kresnic.
Prepojen z mesečino.
Utrip mistike.

Črni oblaki.
Tišina zagrmi v jok.
Duša se jasni.

Okitena oblast, niza
lumparije. Pijana oblast
in streznjena raja.

Vidm, a sm slep-
prazne so oči.
Kričijo nema usta,
sprašujem se kje si?

Čemu bo ptici zlata kletka,
gluhemu božanska melodija,
žejnim koreninam vroča idila?

Z začetkom konca
se je lažje sprijazniti,
kot s samim koncem vsega.

Lenobno jutro
Tiktaka v mojih mislih
Skrijem se vase

lovim misli
po kotih okroglega
zaboli me nemoč

Pritajeno se
prikradem
v dih jutra.
Prisluškujem.
Obujem se v neslišno.
Podrsavam
po vijugastih
stopinjah tišine.
Zaleze se mi
v podkožje.
Ugnezdim se
v postlanih sanjah.

v mehkobo oblakov
si položila
svoje razgrete obline
se zalesketala v siju
ognjenega magnetizma
zažarela v magični moči
privlačne posesivnosti
potonila v objemu sanjačev

Korak me čaka.
Izgubila sem misli.
Čas me štopa.

Prepišem tvoje
besede sreče, pod njih
podpišem sebe.

Piš vetra češe
travnik in budi krte.
Sonce žre meglo.

Luna potrka
na vrata podzavesti
Stari sen odpre.