Nič več ne vem,
spomin izgubljam,
še sam se nezavem.
Iz igrišča zamujam,
mama je jezna,
in jaz se v sobi kujam.

Vdihnil si življenje... majska rožica,
v dlaneh te ljubim moj sin,
v dlaneh s poljubi nežnosti učim,
od sreče sonce v srcu čutim.
So me tvoja žametna lička uročila,
nežno za ročico korakov... shodila,
v mojih dlaneh z uspavanko zasiješ,

Pri nas doma, imamo aparat, ampak ne za peko kruha. Ta aparat čisti, lika in pa kosilo kuha. Hodi tudi v službo, prijazen je za v družbo. Pomaga mi pri domači nalogi, greva, k zdravniku pri bolezenski nadlogi.

Ko si se ti rodil,
je ves svet v meni zaspal,
se dihati bi pozabila,
ce bi me bolecina ne opomnila.

Ko si mi na prsih lezal,
ves mehak in mil,
zahvalila sem nemo,
le z ocmi se njemu,
ki te je zaplodil.

»Ne bom! si rekel trmasto
in se nakremžil furjasto,
»Nisem lačen!«

Nič čudnega,
prazna vrečka sladkarij
dovolj pove.

Skodelica, ti
spogledljivka,
kakšne vroče
poglede pošiljaš
mleku,

Ko pajek ponoči mrežo splete
potuhnjen-negiben na njej visi
čaka na žrtev, ji živost izpije
da lažje in lepše dalje živi.

Ko je tvoja sreča kot piškot,
ki ima vsakokrat novo ime,
Vedi, da je to samo privid...

Te sreče konec je,
ko se piškot zdrobi
ali pa ti ga nekdo vzame...

Sonce se smeje,
luna še spi,
naša Taia pa veselo
se v zibki smeji.
Ponosni smo nate,
srečni smo vsi,
samo veselje in zdravje naj se te drži!
Naše srce se smeji,
saj polno ljubezni in sreče,
v njem zate žari!