Zbujen iz zimskega spanja,
hiberniral sem kot rjavi medved.
Potlačil sem nenaslovljeno in namenjeno,
ter jih skril na sredin...

Tolikokrat sem si že obljubila da je bilo zadnjič...tolikokrat sem si rekla da je bila solza poslednja...vedno me znova prevzameš...vedno ...

Izruti trni pustili so za sabo predrto srce,
lica pečejo od slanosti pretakajočih se solzà,
ustnice zaprepadeno...

Stojim na robniku prepada,
iz njega veje mrzli zrak,
globina stene zatemnjuje,
na dnu zlohoten, grozen mrak.

Včasih vzamem v roke svinčnik,
Da misli rimaste na list prerišem,
In kadar mi vrstica ni všeč,
Je fajn, ker jo lahko takoj pobrišem....