Na krhkih perutih ljubezen pripeta
je vzletela tistega čudnega dneva,
ko je zarja jutra trajala do večera,
kakor bi se žalost veselja prežela.

Ali smeva z drago seči do zvezd neba,
poprosim vzgornjik, veter oboževan,
ki nama nežno privzdiga skupna jadra,
da trudila bi se zaljubljenca ne zaman.

Vsakokrat ob času razsvetlila dvigava
se na njegovih ramenih višje od zadnjega
postanka na hrbtu prosojnega oblaka,

ki leno obmiruje, ko ljube nežna roka
predira nebeški svod drobnih mrež splet,
kjer naju čaka večnosti bliščava zvezd.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---