| Napisal/a isoncek, v četrtek, 15. jan. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Besede nesmiselnene, plehke in prazne
veselje potvorjenih srečic kazijo
in do srží priti mi ne dopustijo.
Prekladam jih v zloge in verze porazne.
Brli njihov ogenj, duši se, ugaša,
toplota navidezna več ne tolaži,
rim polnih lepilo lovi me na laži.
V praznini molk. Beli hlad ne prizanaša.
Glej, spet sem zaman te v besedah iskala.
Umolknila pesem je, strte sonete
sem nedokončane v nov sneg zakopala,
da se ohladijo jim rime zaklete.
Še bom na občutene stihe čakala.
Bom kar premolčala te čase preklete?
Pod snegom besede počakajo name,
saj zate jih hranim in še ne prenesem
Spoznanja, da tista najnežnejša pesem
umrla je s tabo. Pogreznjena vame.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
