Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Ko ura odbije polnoč
konec je besed
jelen se skrije v grmlje
noč je mrak v nič odet.
Stopam po beli poti,
kamenčkov nasutih, sivih,
dež pada postrani
in prvi sneg še ni zapadel
to bo dan sreče in veselja
za zdaj smo ujeti
v negotovo pot strmenja,
konec je misli,
dovolj je bilo,
natroski ležijo okoli,
gostilničar jih vred s prtom pospravi
za šanek,
neutrudni pijanec še vztraja ob svoji pijači,
zelene so njegove oči,
njegove ustnice krvave,
ne more več govoriti, norost,
visoke zelene smreke se pnejo
proti gledišču prav nič posebnega občutka
noč.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
