| Napisal/a isoncek, v sobota, 24. jan. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Česa se še lahko bojiš,
ko v senci sebe srečaš?
Nič več kot prej ne koprniš
in več ne plavaš, valoviš,
nič več ne presenečaš.
Koga zdaj iščejo oči,
ko so že posušene?
Ko zrklo sinje v temi
v požaru večnem izgori,
ko ni moči nobene?
Komu še zgodbe govoriš,
ko grlo ne uboga,
ko z usti nemo hrepeniš,
šepeta pesmi se bojiš
in si jekleno toga?
Kako sedaj se sploh spoznaš,
ko mrtva si in sama?
Kaj ti ostane, kaj imaš;
lahko preneseš, vzameš, daš?
Bila nekoč si mama.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
